ALEŠ ŠTEGER

Vsak tekst, ki ga izpiše moja roka, vse bolj potrjuje nek stari sum, da obstajajo zgolj teksti, ne pa avtor, ki pod njih zapiše neko ime. Vsi, ki si želite rumenega tiska, iščite drugje. Za ostale pa:

Ime Aleš Šteger je podpisano pod štiri knjige pesmi (Šahovnice ur, Kašmir, Protuberance, Knjiga reči), pod roman Včasih je januar sredi poletja, in pod knjigo kratke proze Berlin.

Prav tako je ime sopodpisano pod zgoščenki Kamen (poleg imena Peter N. Gruber), ter Cum grano salis (poleg imena Uroš Rojko). Prav tako ga je moč najti kot soavtorja treh vizualnih razstav skupaj z imenom Dušan Fišer.

nekdo, ki uporablja za svoj psevdonim isto ime, je podpisan pod slovenske prevode poezije Michaela Donhauserja, Ingeborg Bachmann, Gottfrieda Benna, petra Huchla, Pabla Nerude, Olge Orozco in drugih.

Pod istim imenom so knjige doslej izšle v petnajstih jezikih in posamezni teksti v več kot dve sto revijah po svetu.

Izgleda, da obstaja kar cel kup oseb z imenom Aleš Šteger. Ena od njih je pobudnik mednarodnega pesniškega festivala v Medani in v letih od 1996 do 2004 tudi njegov programski vodja.

Druga (najmanj simpatična od doslej omenjenih) spet se pojavlja kot prejemnik nagrad na Slovenskem knjižnem sejmu leta 1995 (za Šahovnice ur), Veronikine nagrade 1998 (za Kašmir), Petrarkine nagrade za mlajše evropske avtorje 1999, mednarodne nagrade za poezijo Književno žezlo 2006, ki jo podeljuje Makedonsko društvo pisateljev, ter Rožančeve nagrade 2007 (za Berlin). Nek drugi Aleš Šteger je zopet prejemnik prestižnih štipendij ameriške fundacije Abraham Woursell za leto 2001 ter nemških Akademie Schloss Solitude za leto 2002 ter DAAD - Kuenstlerprogramm, 2004 (a o slednjem se ve bogve malo).