Nihče ne sliši, kar hrani kamen v sebi.
Neznatno, le njegovo je, kot bolečina,
Ujeta med usnje čevlja in podplat.
Ko jo sezuješ, se zavrtinči listje v golih drevoredih.
Kar je bilo, ne bo nikoli ve�;
In kupi drugih znamenj v trohnenju.
Vonj bli�njih ambulant. Nem gre� naprej.
Kar hrani� v sebi, ne sli�i nih�e.
Edini prebivalec svojega kamna si.
Pravkar si ga odvrgel.