Več krat sem obiskal to mesto in slednjič ostal eno leto. Kako tud ne bi? Ne poznam mesta, ki bi bilo - po energiji, zgodovini in prepletu usod njegovih prebivalcev - enako ali vsaj podobno Berlinu. Teksti, ki sem jih prinesel s sabo iz Berlina, te kratke proze-eseji, so topografijam mesta na sledi. Njihovo gibanje je svojevrstna mimikrija, tako kot stopajo glagoli in stopicljajo pridevniki, tako kot vijugajo podredja in miselne kaskade, asociacije in paralelizmi, tako je sprehajalec (ali bolje rečeno flaner) doživljal posamezne predele tega najbolj strašnega, najbolj lepega, najbolj neopisljivega mesta, te prestolnice medvedov in lekarn, prelomov zgodovine in brbotanja novih idej.

30 tekstom v knjigi je dodana serija fotografij, ki pa se ne trudijo ilustrirati besedil, prej poskušajo hlačati po svojih poteh.

Rožančeva nagrada za najboljšo knjigo esejev (četudi komisija ni bila sigurna, če so to sploh eseji).