Četrta pesniška zbirka je konceptualno zastavljeno pesniško dejanje. V sedmih razdelkih s po sedmimi pesmimi so tematizirane silnice, ki vladajo med t. i. objektivnim svetom reči in drugoosebnim lirskim subjektom. Ta ni vseveden pripovedovalec pesmi, kako bi to lahko tudi bil? Usta umolknejo, odpre se uho, poskušamo odmisliti šum informacij in diktat vidnega. Poskušamo se vrniti v stanje pred stvarjenjem človeka, ko so svetu vladale reči. Seveda je poskus v naprej obsojen na neuspeh, a knjiga stavi na gibanje jezika spričo poraza. Kaj zašepetajo odmišljenemu "jazu" reči kot so jajce, čokolada, pisoar? Ali se ne zarisujejo konture tega prisluškujočega "jaza" spričo teh nagovorov v neki zamaknjeni luči? Kaj sploh je v tej perspektivi toliko opevani lirski subjekt? Vse to zveni zelo kunštno in bi najbrž tudi bilo, če pesmi ne bi kazale (poleg vseh ostalih) še eno šibkost: nagnjenost do samoironije in humorja.

Spremni zapis Gorazd Kocijančič.
Spremna beseda Lucija Stepančič.