Olga Orozco


"Jaz, Olga Orozco, iz tvojega srca razglašam, da umrem.
Moje ljubezni so bile samota, junaška vztrajnost vere,
kratkočasje, kjer vznikajo nenavadne živali in pravljične rastline,
senca velike dobe, ki je minila med skrivnostmi in prividi,
in pobrlevanje plamenčkov v mraku.
Moja zgodba leži v mojih rokah in v rokah njih, ki so me zaznamovali.
Od moje navzočnosti ostajajo magije in rituali,
par datumov, ki jih je razjedel dih neke okrutne ljubezni,
daljni oblak dima iz hiše, kjer nisva nikoli bila,
in par kretenj, raztresenih med kretnje njih, ki me niso nikdar poznali.

(...)


"Poezija Olga Orozco je poleg Juarroza in Enriqueja Moline največ, kar je argentinska literatura podarila svetovni poeziji 20. stoletja.

Absolutno ima po Olginem prepričanju tri soodvisne obraze: Ljubezen, Boga in Poezijo. Če absolut njene poezije opišemo z enim od njenih verzov: poezija Olge Orozco je kot potovanje sredi viharja."

V septembrski številki revije Bukla (2009) je Manca Košir razglasila knjigo za knjigo meseca.

"Lepota zbirke Na koncu je bil glagol je rekla ja" (Manca Košir)