Aleš Šteger
KURENT
lutkovni mjuzikl za otroke
KURENT, rahlo robat, melanholičen provincialec
FLORA, stereotipna princeska
1 in 2 TRGOVEC, personifikaciji pohlepa in prevare
GORA SMETI (in Črna Zima obenem)
OHLAJEVALEC MORJA, filantrop in zmedenec
RIBA, hevimetalka
TURISTIČNI AGENT, francoski poslovnež a la Rimbaud
POGLAVAR, reper in rastaferjanec
1. prizor
Flora, kurent
Puščavna pokrajina z golim drevesom. Pod njim spi kurent. Prihaja deklica Flora, plete, prične peti.
FLORA:
Pletem, pletem, pletem,
vse bolj vroče niti,
kot da se zapletam,
v vse bolj puste misli.
Mama včasih pravi,
da se še spominja,
belih zimskih dni,
praznikov, veselja.
Zime, ki odšla je
nekega poletja.
In je padlo listje
z žalosnega drevja.
Pada, pada, pada,
le spomin na sneg,
vrača vrača, vrača
sonce se in sen.
Sanjam mrtve reke,
smrad in svet iz smeti,
sanjam grabež, solze,
svet pogoltnih ljudi.
O, kako bi rada
videla snežinko.
Mojo pletem, pletem, pletem
v šal, ki bo darilo.
Komu?
KURENT (se prebudi): Kdo pa je?
FLORA: Na pomoč, medved!
KURENT: Kje? Na pomoč!
FLORA: Saj, ti si medved!
KURENT: Kaj?
FLORA: Joj, jelen s kravjimi zvonci. Na pomoč!
KURENT: Pomiri se, nisem medved in tudi jelen nisem, no.
FLORA: Joj, scufana preproga z ostržkovim nosom.
KURENT: Kakšna preproga neki, kurent sem.
FLORA: Kurent?
KURENT: Ja.
FLORA: Čakaj, čakaj, o tebi sem že enkrat slišala. A živiš v puščavi z nosom zaritim v pesek? Ne, ne ne, čakaj, a si ti tisti, ki živi na avtoodpadu? Ne ne ne, čakaj, a nisi ti tisti, ki živi sred polja z raztegnjenimi rokami in mu vrane sedajo na glavo?
KURENT: A ne veš, kdo je kurent?
FLORA: Ja, no, ne čisto.
KURENT:
Je mar mogoče?
Me ne poznati?
Pomladi oče,
in včasih mati.
Sem princ brez kraljestva,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
Ježevka, zvonci,
par slamnatih brk,
ko skačem mi robci
kar letijo v kup.
Je mar mogoče,
me ne poznati?
Odkar je vroče,
sem pust pozabi.
Sem kožuh, poln skrbi.
Nimam svojega nasprotja.
Brez zime me več ni,
in moja pot brezpotje.
Sem princ brez kraljestva,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
Ježevka, zvonci,
par slamnatih brk,
ko skačem mi robci
kar letijo vkup.
Je mar mogoče,
me ne poznati?
Odkar je vroče,
sem pust pozabi.
FLORA: Ne poznam te, no, ti, jelenomedvedja preproga, preprogomedvedji jelen, jelenjepreprogast medved.
KURENT: Beee!
FLORA: Zakaj pa kričiš? Zakaj zganjaš hup s temi zvonci? Spričo dame bi se lahko obnašal malo bolj kulturno.
KURENT: Uf, konec je.
FLORA: Kaj pa je? Zakaj si naenkrat tako potrt?
KURENT: Nič, konec je.
FLORA: Pa kaj ti je, no?
KURENT: Stoletja sem bil strah in trepet. Vsi so me poznali, s spoštovanjem so bežali pred mano, vedeli so, da edinole jaz lahko preženem zimo in pripeljem pomlad. Nekega poletja pa se zima več ni vrnila v te kraje, in ne jesen in ne pomlad. Vse se je spremenilo. Reke so presahnile, polja so opustela, zemlja, voda in zrak so postali strupeni, jaz pa brezposeln, sam in neznan. Poglej, niti ti, mala deklica, se več ne prestrašiš mojih zvoncev. To je moj konec.
Se sesede od obupa. Flori se zasmili.
Kako pa ti je sploh ime?
FLORA: Flora sem. To ime sem dobila po zadnji roži, ki je tisto poletje, ko sem se rodila, zrasla na našem vrtu. Sedaj raste le še tu in tam kakšna robida, kaktus in dren, drugače pa je od vročine vse propadlo. Pa tebi, a ti ni vroče v temle kožuhu?
KURENT: Ja, neznosno vroče je, a kaj morem, kožuh, ježevka, zvonci in maska so vse, kar imam. Brez njih preneham biti kurent. In brez kurenta ne bo nikoli več pomladi. In brez pomladi zime.
FLORA: Kakšna pa je, zima? Nikoli je nisem videla, a predstavljam si jo kot najlepši čas.
KURENT: Zima je debela odeja, ki prekrije svet kot otroka in ga pusti spati. Nekaterim gre na živce, drugim za nohte, tretji nad zimo nergajo, a večina ljudi zimo potihoma ljubi. Pozimi se ljudje, rastline in živali zabubijo kot metulji. Pozimi svet dobi možnost, da se spremeni, da začne znova. Sneg očisti smog, prekrije sivino ulic, skrije smeti in napolni presahle studence. Otroci stečejo ven na sneg in se kepajo in sankajo in smučajo.
FLORA: Nikoli nisem videla snega, a imam eno snežinko.
(zapoje)
Pada, pada, pada,
le spomin na sneg,
vrača vrača, vrača
sonce se in sen.
Sanjam mrtve reke,
smrad in smeti,
sanjam grabež, solze,
svet pogoltnih ljudi.
O, kako bi rada
videla snežinko.
Mojo pletem, pletem, pletem
v šal, ki bo darilo.
KURENT: A res, kje pa imaš tvojo snežinko?
FLORA: Tukaj, v ta kraljevski šal sem jo vpletla.
KURENT: Kako dolg in topel je! Kaj pa ti bo šal v taki vročini?
FLORA: Rada bi ga ovila okrog vratu tistemu, ki bo pripeljal nazaj zimo.
KURENT: Zimo iščem že leta. Čisto sem shujšal od iskanja po tej vročini, a ne bom odnehal, preden je ne najdem. Brez zime tudi mene ni. In ko jo najdem, Flora, ti obljubim, da pripeljem zimo nazaj tudi tebi.
2. prizor
1 trgovec z vanilijevim sladoledom, 2 trgovec s čokoladnim sladoledom, kurent
Industrijsko poslopje, pusto dvorišče z veliko mizo, za katero trgovca kartata, vsak ima pred sabo velik sladoled.
1 TRGOVEC: Ti si na vrsti.
2 TRGOVEC: Srce kralj, ha! Glej, karta ti je padla. 1 trgovec se skloni, 2. trgovec mu naskrivaj pojé vanilijev sladoled.
1 TRGOVEC: Kje pa?
2 TRGOVEC: Se mi je samo zdelo. Daj karto, ti si na vrsti.
1 TRGOVEC: Kje pa je moj vanilijev sladoled?
2 TRGOVEC: Kaj jaz vem, verjetno se je stopil na tej vročini.
1 TRGOVEC: Aja? Če je tako, tu imaš srce damo. Hm. Kdo pa tam gre? 2 trgovec se obrne, 1 trgovec mu poje čokoladni sladoled.
2 TRGOVEC: Kaj pa je to?
1 TRGOVEC: Vročina.
2 TRGOVEC: Pojedel si moj sladoled.
1 TRGOVEC: Ti si pojedel moj sladoled.
2 TRGOVEC: Lažeš!
1 TRGOVEC: Seveda, saj sem trgovec.
2 TRGOVEC: Že že. a tudi jaz sem trgovec. In če želiš kot trgovec lagati drugemu trgovcu, moraš govoriti resnico.
1 TRGOVEC: Res je. Glej, tam res nekdo gre. 2 trgovec se spet obrne, 1 trgovec mu zamenja karte.
2 TRGOVEC: Pa res.
1 TRGOVEC: Seveda je res, saj lažem trgovcu.
2 TRGOVEC: Kar je res je res, in kar je res, je lažnivo res.
1 TRGOVEC: Res je, da boš zmeraj slabši trgovec od mene. Niti resnice ne znaš lagati, kaj šele govoriti resnične laži.
2 TRGOVEC: Poglej no.
Prihaja kurent.
KURENT:
Sem princ brez kraljestva,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
Uh, kje pa sem? Same tovarne vsepovsod, črn dim in tovornjaki, na katerih piše A-O-ED.
1 in 2 TRGOVEC v en glas: Sladoled.
KURENT: A to je tista mrzla reč sredi poletja? Sladosled?
1 in 2 TRGOVEC glasneje: Sladoled!
KURENT: Joj, od zadnje zime si nisem umil ušes in že malce slabše slišim. Pravzaprav se mi zdi, da slišim samo vokale. Kako sta rekla: Zapojest?
1 in 2 TRGOVEC: Sla-do-led!!!
KURENT: Je pa za pojest, ali ni, ta vaš led?
1 TRGOVEC: Predvsem je za kupit.
2 TRGOVEC: Potem pa je tudi za pojest.
1 TRGOVEC: Za pojest je, da bi ga zmanjkalo.
2 TRGOVEC: Ker ko ga zmanjka, ga je potrebno ponovno kupit.
1 TRGOVEC: In potem ga ponovno zmanjka.
2 TRGOVEC: In potem ga ponovno naredimo.
1 in 2 TRGOVEC: In potem ga ponovno prodamo!
Hahahahaha!
(pôjeta)
Sva trgovca s sladoledom,
poštenjaka, dva z ugledom,
bolj garava, da v mošnjiček
pade kdaj še kak milijonček.
Vsaka zima je izguba,
Smrt za posel, huda kuga,
Brez vročine ni profita,
brez milijonov nisva sita.
1 TRGOVEC:
K sreči je imel idejo,
da zavladava vremenu,
s konkurenco sladoledu
sva opravila za vedno.
2 TRGOVEC:
V Afriko sva izvozila
in Saharo osvežila.
Pridno zraslo je podjetje
Vsaka zima je poletje.
1 in 2 TRGOVEC:
Sva trgovca s sladoledom
poštenjaka, par z ugledom.
Brez vročine ni profita,
brez milijonov nisva sita.
KURENT: A vidva vesta, kam je šla zima?
1 TRGOVEC:
Zima, zima bela,
midva nič ne veva.
Midva veva le,
kam gre sladoled.
KURENT: Ampak vaš zapojest je tak kot sneg. In če vesta, kam gre vaš krasnožret, potem zagotovo vesta, kje je zima.
2 TRGOVEC: On laže resnico. Seveda ve, kje ni zima, ne ve pa, kje je, ko iskreno in pristno laže resnično laž, ki je včasih resnica.
1 TRGOVEC: Laž na lučki.
2. TRGOVEC: Ali v kornetu.
1 TRGOVEC: Ali v kepicah.
2 TRGOVEC: Kepice laži, lažne kepice resnične laži.
1 TRGOVEC: Kaj je resnica?
2 TRGOVEC: Raje vprašaj, kaj je laž?
1 TRGOVEC: Pustiš jo na soncu in resnica se stopi.
2 TRGOVEC: To je laž! Resnica odide. Daš jo v usta in je ni več.
1 TRGOVEC: Resnica odteče v tople kraje.
2 TRGOVEC: V Afriko.
KURENT: Afriko?
1 TRGOVEC: To je resnica.
2 TRGOVEC: To je laž.
1 in 2 TRGOVEC: Karkoli da je, samo da zima ostane tam, kjer je!
Hahahahaha!
zapojeta:
Ko zime ni, uživava sadove,
dela, muk, idej in borbe,
najin cilj ostaja ubog,
ni prvi, je naslednji milijon.
KURENT: Nič ne razumem, čisto sta me zmedla.
1 TRGOVEC: Saj ni kaj razumet.
2 TRGOVEC: Treba je le služit.
1 TRGOVEC: In trošit.
2 TRGOVEC: In še več služit.
1 TRGOVEC: In še več trošit.
2 TRGOVEC: In kurit v sto peči.
1 TRGOVEC: In se vozit hkrati s tremi, ne z osmimi avtomobili.
2 TRGOVEC: In metat stran čim več smeti.
1 TRGOVEC: In čim bolj svinjat vodo in zrak.
2 TRGOVEC: Samo, da se zima ne vrne več.
1 TRGOVEC: Nikoli več.
2 TRGOVEC: To je edina resnica v tej sladoledni laži.
1 TRGOVEC: Laž pa je, da je laž resnična, ker je zlagana.
KURENT: Zdaj pa je dovolj.
prične zvoniti z zvonci
1 in 2 TRGOVEC: Joj, kakšen hrup.
1 TRGOVEC: Nehaj, ne vidiš, da se sladoled takoj prične topiti ob tvojih zvoncih.
2 TRGOVEC: Takoj nehaj, ali pa pokličeva tržno inšpekcijo!
1 TRGOVEC: In varuha nelojalne konkurence!
2 TRGOVEC: In policijo, bankirje, novinarje, zobozdravnike, gostilničarje, gorske reševalce, amaterske potapljače in gasilce.
1 TRGOVEC: Nehaj no, ali ne vidiš, da se ves sladoled topi, če se stopi, bova propadla.
2 TRGOVEC: Bankrotirala.
1 TRGOVEC: Ubobožala.
2 TRGOVEC: Odtekla v stečaj.
KURENT: Neham samo, če mi povesta, kje je zima.
2 TRGOVEC: V Afriki, no, samo nehaj zvoniti.
KURENT: Afriki? A je to kje blizu?
1 TRGOVEC: S prstom po zemljevidu, je.
2 TRGOVEC: Pa z miško po kompjuterju tudi.
1 TRGOVEC: Peš pa je malo dlje.
KURENT: Kako pa pridem tja?
1 in 2 TRGOVEC: Poveva ti v zameno za tvoje zvonce.
1 TRGOVEC: Tu je še par takih tovarn s sladoledom.
2 TRGOVEC: Malo bi jima pozvonila.
1 TRGOVEC: Toliko, da bi jim se stopil ves sladoled.
1 in 2 TRGOVEC: In bi ostala edina trgovca s sladoledom daleč na okoli.
KURENT: Zvoncev ne dam. Brez zvoncev sem nič.
1 TRGOVEC: Potem pa nama daj vsaj ježevko.
KURENT: S čem pa se bom branil divjih zveri?
2 TRGOVEC: Saj divjih zveri že zdavnaj več ni.
1 TRGOVEC: So le še divji ljudje.
KURENT: Tukaj, lahko vama dam par robcev, ki sem jih dobil od deklet.
1 in 2 TRGOVEC: Naj bo, raje robci kot zvonjenje. No, pojdi na jug in na jugojug še bolj na jug in tam malo na jug in potem prideš do morja in greš južno, ne naravnost na jug, rahlo levo proti jugu in potem še bolj na jug. Si razumel?
KURENT: No, ne najbolj ...
1 TRGOVEC: Saj je vseeno, glavno, da sva ti povedala resnico. Sem z robci.
Mu oba mahata z robci.
2 TRGOVEC: Adijo, kurent, in nikoli več se ne vrni v najino čudovito deželo večnega poletja in sladoleda.
1 TRGOVEC: Najina, pravzaprav je to moja dežela.
2. TRGOVEC: Ja, to je moja dežela.
1 TRGOVEC: Spet govoriš resnico.
2 TRGOVEC: Jaz lažem.
1 TRGOVEC: Ne, jaz lažem. Tvoja dežela!
2 TRGOVEC: Ne, jaz lažem. Tvoja dežela!
Se stepeta
3. prizor
kurent, gora smeti, ki je obenem Črna Zima
KURENT: Afrika, Afrika, Afrika, lahko je reči Afrika. Kako pa naj človek pride tja? In kako naj pride tja kurent? In sploh, kam naj gre? Afrika utegne biti sem. Afrika utegne biti tja. Afrika utegne biti daleč. Mogoče je celo dlje kot do naslednjega mesta? Ali pa je na dvorišču mojega soseda Orača? Kaj pa je tole? Uf, saj niti več nog ne morem premikati, toliko smeti je vsepovsod.
Pričnejo se premikati tla, letijo črne plastične vrečke, Kurent komajda še stoj.i
GORA SMETI:
To je sfingiples, sfingiples.
Ne pleše levja šapa,
ne človeška glava.
To je sfingiples, ko gre zares,
Tu pleše smrad gore smeti,
Smradu konca ni.
KURENT: Jooj, saj to je neznosno, kako smrdi.
GORA SMETI: Kako smrdi? Tu dišiš ti.
KURENT: Kdo govori?
GORA SMETI: Kdo sprašuje?
KURENT: Kurent. Kdo pa si ti?
GORA SMETI:
Kdo pozna vsak odgovor?
KURENT: Čakaj, čakaj, jaz sem prvi vprašal?
GORA SMETI:
Mar nisem jaz vprašanje samo?
In nisi ti samo nekdo, ki ne zna odgovoriti?
Želiš, da se malce zafrcljamo? Prepoznamo? Poigramo?
Jaz stavim odgovor, da ne znaš odgovoriti.
Staviš ti možnost nikoli več od tod oditi?
KURENT: Jooj, strah me je. Kje je moja ježevka? Na njej se je nabralo za kepo smeti. Moji zvonci so zamašeni s plastičnimi vrečkami. Mislil sem, da sem šel na goro, pa zašel v močvirje smeti.
GORA SMETI:
To je sfingiples, sfingiples,
to je ples, kjer gre zares.
Postavim ti vprašanje,
in ti odgovoriš.
Če ne znaš, se potopiš.
V sfingismrad, v sfingismrad,
v najlepši parfem,
ki smrdi le ljudem.
KURENT: Nenene, ne smrdiš le ljudem, smrdiš tudi kurentom.
GORA SMETI:
Ker prihajam iz ljudi.
In ljudje so včasih tudi kurenti.
Sem gora smeti.
In kdor smeti,
je tudi za v smeti.
KURENT: A kje pa si?
GORA SMETI:
Vsepovsod, kjer je kakšno vprašanje.
Na moji šapi iz plastike stojiš.
V moje zrjavelo oko gledaš.
Čez mojo krilo iz ostankov hrane stopaš.
Moj rep iz kislin in pločevine te ovija.
Vsak hip se vzravnam.
Iz hriba zrastem v mogočno goro.
Iz gore zrastem v neprehodno gorovje.
Ves svet prekrijem s svojimi smetmi.
Ves zrak napolnim s svojim smradom.
Le kar smrdi, je res od ljudi.
Prišel je čas, da se ljudje, ki so me ustvarili,
odgovorijo na moje vprašanje ali pa izginejo.
KURENT: Kako misliš, da gledam v tvoje oko. Tu je samo star, zrjavet hladilnik.
Naenkrat tla vzvalovijo, odpro se vrata starega hladilnika.
GORA SMETI: Kurent, tu je torej tvoje vprašanje:
KURENT: Čakajčakaj. Najprej te moram jaz nekaj vprašati. Kje je Afrika?
GORA SMETI: Afrika je v tebi, kurent.
KURENT: Kje pa sem jaz?
GORA SMETI: Ti si pa na gori lastnih smeti.
KURENT: Kako naj se ohladim?
GORA SMETI: Tako, da več ne smetiš.
KURENT: Saj nisem jaz, smetijo zmeraj le drugi.
GORA SMETI: A ti proti temu nič ne postoriš. Kurent, ti smrdiš!
KURENT: Saj sem se še zadnjo zimo opral.
GORA SMETI: Zime že dolgo več ni. Namesto nje sem jaz, črna gora gnijočih smeti, smrad in skrbi. Vsak dan sem višja kot sem bila prejšnji dan. In vsak dan imam več vprašanj. In več skrbi. Še malo in bom prekrila ves svet. Sedaj pa dovolj, odgovori na moje vprašanje, ali pa postani tudi sam ena od tvojih smeti.
Gora se strese.
Zjutraj smrdi.
Zvečer smeti.
Vmes nevedno spi.
Kdo je?
KURENT: Nooooo, ne vem, no.
GORA SMETI: Človek, kurent nevedni, še dve vprašanji imaš, če ne odgovoriš, je po tebi. ukaj je drugo vprašanje zate.
Zjutraj spi.
Zvečer smeti.
Vmes smrdi.
Kdo je?
KURENT: A ne bi šlo kaj lažjega, no?
GORA SMETI: To si ti, kurent, nevedni. Še eno, zadnjo možnost imaš. Če ne odgovoriš, te pokopljem tako globoko pod smeti, da te ne najdejo niti arheologi čez deset milijonov let. Poslušaj pozorno:
Zjutraj smrdi.
Zvečer smrdi.
Nikoli ne spi.
Kdo je?
KURENT: To ni človek.
GORA SMETI: Ne, ni človek. A kdo je, kurent?
KURENT: Tudi kurent ni.
GORA SMETI: Dovolj je izmikanja. Odgovori!
KURENT: Joj, nekaj moram ukreniti. Ha, že vem.
Kurent se skoči v hladilnik. Vrata se zapro. Iz hladilnika se prične kaditi. Hladilnik poskakuje, leti po prostoru, kot kakšen pokvarjen stroj. Sliši se ponavljanje stavka: “To je sfingiples, sfingiples”, vse počnasneje, kot da se je pokvaril trak. Potem vse utihne. Odpro se vrata in iz hladilnika stopi kurent z rahlo osmojenimi trakovi na rogovih.
KURENT: Sedaj vem, kje je Afrika! V meni! Vsi za mano!
4. prizor
Kurent, ohlajevalec morja, riba.
Pristanišče, na pomolu ohlajevalec morja z velikim peresom.
KURENT: Kako je vroče! Najraje bi si kar slekel kožuh od te vročine. A-a-a-apčiha!
OHLAJEVALEC MORJA: Na zdravje!
KURENT: Kam sem prišel, v Koper? V poper? V propeler? V - apčiha! Apčiha! Apčiha!
OHLAJEVALEC MORJA: Ubogi revež. Tukaj na jugu jemo bolj papricirane jedi. Veliko popra je v zraku. Zdaj ti ga odpihnem s svojim peresom.
KURENT: Joj, hvala, je res grozno, ko človek kihne, kako grozno je šele, ko kihne kurent. Od kihanja sem za trenutek pomislil, da mi bo raztrgalo kožuh in bom pobegnil ven iz sebe, tako kot je zima pobegnila iz te dežele.
OHLAJEVALEC MORJA: Zima, vse bi dal, da se vrne. Odkar nas je zapustila, stojim dan za dnem na pomolu in ohlajam morje, da se preveč ne segreje
KURENT: Kaj pa imaš v roki?
OHLAJEVALEC MORJA: To je pingvin pero, s katerim ohlajam morje. Včasih pa tudi koga požgečkam. Takole.
KURENT: Hej, nehaj no, joj, ne zdržim. Hah. Hah.
OHLAJEVALEC MORJA poje:
Čeprav sem majhen, se rad smejem.
In smejem se, ker nikoli ne spim.
Z žgečkanjem duše rad pogrejem,
s pingvin peresom morje hladim.
Vsaka riba ima dve duši,
svojo malo in veliko morjá,
ko ribja duša v morju zaspi,
jo duša morja v spanju crtlja.
Če pa morje bi kdaj zavrelo,
s svojo dušo v zrak spuhtelo,
bilo bi konec za duše rakov in rib,
nihče ribjih duš več uspaval ne bi.
Z žgečkanjem dušo ti rad pogrejem,
s pingvin peresom morje hladim.
Časi so resni, a se rad smejem,
smeh zimo kliče in odganja skrbi.
Požgečka kurenta.
KURENT: Ha-ha-ha joj, nehaj.
Med njuno igro prično padati snežinke.
KURENT: Joj, ohlajevalec, glej!
OHLAJEVALEC MORJA: Ali ni prečudovito? Sneži, sredi poletja sneži!
KURENT: To je zima, oglaša se zaradi tvojega peresa.
OHLAJEVALEC MORJA: Ne, oglaša se, ker se ti smejiš in s smehom oznanjaš upanje na pomlad.
Velika snežinka leti in obvisi na peresih kurentove maske, iz ozadja se sliši Florino petje:
Pada, pada, pada,
le spomin na sneg,
vrača vrača, vrača
sonce se in sen.
KURENT: Flora, a si tu? A je vse to le moj spomin? Ta sneg, ki je padal, a je vse to ni le najina domišljija? Kako sploh vem, da zima še obstaja, vsepovsod je vroče, glej morje spet brbota!
Ohlajevalec morja in kurent stečeta na rob pomola in vsak s svojimi peresi ohlajata morje.
OHLAJEVALEC MORJA: Uboge ribe, sedaj so že več let kot v turški savni, počasi se bodo tako spotile, da bo morja dva krat več kot ga je bilo, ko je bila še zima. In za toliko morja tudi moje pingvin pero ne bo več dovolj, da ga ohladi.
KURENT: Tu imaš še pero iz moje maske.
Si izruva iz maske pero.
Z njim boš lahko dva krat tako hitro hladil morje. Zame je itak vse izgubljeno. Nikoli več ne najdem zime. In kurent brez zime nima smisla.
OHLAJEVALEC MORJA: Kurent, ne bodi no tak, no. Malo se nasmej. Si pozabil na snežinke, ki sva jih pravkar videla? Zima ne more izginiti za vedno. Pa veš zakaj?
KURENT: Zakaj?
OHLAJEVALEC MORJA poje:
Ker je zima v nas.
V tebi in meni je.
Ko je najožji čas.
Ko si priznaš –
pogrešam te.
Ko imaš koga rad,
ko je v ljubezni hladno,
ko duše jokajo,
jih z ledom grejemo -
da se ne pregrejejo.
Ko koga zelo pogrešamo, tako zelo, kot ti pogrešaš zimo, tako zelo, kot Flora pogreša tebe, ali tako zelo, kot jaz pogrešam smeh, kot moje pero pogreša pingvina in kot pingvin pogreša led, ko koga zelo zelo pogrešamo, čutimo v prsih hlad. To je zima, ki hladi naše duše, da se od silnega pogrešanja ne pregrejejo in počijo kot žarnice sredi noči.
Ker je zima v nas.
V tebi in meni je.
Kot snežinka shlapi,
a nikdàr shlapela ni –
gori.
KURENT: Joj, poglej, morje spet brbota.
Kurent in ohlajevalec morja spet pričneta na vse kriplje s peresoma ohlajati morje. Iz morja se pojavi riba z dolgimi rastaferjanskimi kitkami.
RIBA:
Vidva sta pa ful kul, takole na soncu sredi belega dne pa dredata.
Riba dreda skupaj s Kurentom in Ohlajevalcem morja.
Kako vroče je tu, le spodaj v morju je še bolj vroče. Malo zračnega hlajenja ne škodi.
Se nastavi kurentu in Ohlajevalec morja, ki ji pihljata s peresoma.
RIBA: UUUUUU, kako prija.
OHLAJEVALEC MORJA: Poglej kurent, kako riba uživa!
RIBA poje:
Zdaj plavam v levo,
zdaj plavam v desno,
nič ni pretirano,
je le skulirano.
Tobogan, lupingi,
počez in navzdol.
Sem le v ritmu zasuk in
neskončen odhod.
Zgoraj in globlje in tu in počez
dolgcajta je več kot voda.
Hočem sprememb, dogodkov za vmes,
priplavati želji do dna.
Antarktika, Afrika,
vse obale so iste,
savna, spa, aerobika,
kjer koli - cilj je užitek.
KURENT: Riba, a greš ti slučajno v Afriko?
RIBA: Odvisno.
KURENT: Od česa?
RIBA: Od užitka, se razume.
OHLAJEVALEC MORJA: Riba, a sedaj uživaš?
RIBA: Pa še kako.
OHLAJEVALEC MORJA: Pa sedaj?
Ohlajevalec morja in kurent nehata mahati s peresoma.
RIBA: Ja kaj pa je? Takoj da spet pričneta s hlajenjem. Kakšna brezvezna mlaka pa je to? Fej, naj po takem dolgcajtu plavam?
OHLAJEVALEC MORJA: Pod enim pogojem.
RIBA: Me ne zanimajo pogoji, me zanima le užitek.
OHLAJEVALEC MORJA: Saj, glej, dala ti bova užitka, kolikor hočeš, le s kurentom odplavaj do Afrike.
RIBA: Ja to je pa več kot tri postaje z avtobusom.
OHLAJEVALEC MORJA: Saj ti bo kurent ves čas poti mahal s svojim peresom in te hladil, jaz pa bom tukaj mahal z mojim pingvinovim. Veš koliko užitka bo to?
RIBA: Koliko?
OHLAJEVALEC MORJA: Za celo ribjo jato užitka.
RIBA: A res? A jato malih sardelic ali velikih skuš?
OHLAJEVALEC MORJA: Za jato največjih tun. Ali ne čutiš?
Jo prične žgečkati.
RIBA: Joj, nehaj, še zmešalo se mi bo od užitka. Joj, daj kurent brž sedi name, pa pazi na zvonce, da mi ne zmešajo dretov. Joj, kako paše!
Kurent sede na ribo.
KURENT: Hvala, ohlajevalec morja.
OHLAJEVALEC MORJA: Pa čim prej najdi zimo in jo pripelji nazaj, preden se ne utrudim od tega ohlajevanja.
KURENT: Bom, pridi ribica, guciguciguc, greva kar naravnost v Afriko.
RIBA: V užitek!
Odplavata.
4. prizor
Kurent, turistični agent, poglavar plemena Mrzlo
Turistični agent sedi sredi puščave na hladilniku in šteje vstopnice, poleg njega zastrt oder.
KURENT: Hvala, riba! Pa sem v Afriki. Sploh ni tako vroče, kot sem mislil, da bo. Prav sveže je, še dobro, da imam svoj kožuh. Bi se še prehladil.
TURISTIČNI AGENT: Ena vstopnice v Afriko, dve vstopnice v Afriko, tri vstopnice v Afriko ...
KURENT: Ni ena vstopnice, je ena vstopnica, in ni dve vstopnice, sta dve vstopnici …
TURISTIČNI AGENT poje:
Nihče me ne bo učil šteti.
Zame so cifre z več mesti.
En je noben, in dva še ni mnogo.
No, no, no.
V turizmu se ne šteje na drobno.
Zato ti ne prodam
le eno vstopnico, eno vstopnico, eno vstopnico,
pri meni je program
za celo Afriko, celo Afriko, celo Afriko.
Boš nosoroge, tigre, leve?
Po tvoji obleki sodeč, raje medvede?
Če kupiš cel paket,
Oui, oui, oui,
Dobiš še sladoled in prav poseben ogled.
Videl boš neverjetno
Senzacijo, senzacijo, senzacijo.
Ki zadovolji sto procentno
tvojo fascinacijo, fascinacijo, fascinacijo.
Kar naprej!
Da kurentu vstopnico, ga pelje do odra in odgrne zaveso. Za zaveso sedi na odru Poglavar in šklepeta z zobmi.
TURISTIČNI AGENT:
Madames et messiours, dame in gospodje, turistke in turisti, senacija senzacij, čudež čudežev, spektakel spektaklov: Afričan, ki ga zebe!
KURENT: Joj, tebi pa je res hladno.
POGLAVAR repa: Sem pleme, ki ga zebe. In kot poglavar plemena brez toplega vremena, me zebe bolj kot znanca s severa, medveda.
KURENT: Saj vidim, da nenehno šklepetaš.
POGLAVAR repa: Afrika je zadnja leta postala puščava polna leda. Naše pleme se je prilagodilo, svoje ime je spremenilo. Včasih bilo je mlačno, toplo, vroče, pekoče, če se ti zahoče. Sedaj se imenuje pleme Mrzlo. Je bolj mirno in bolj dolgočasno. Ima vse več hladnih skrbi. Pa ti? S katerega plemena si?
KURENT poje:
Sem kožuh, poln skrbi.
Nimam svojega nasprotja.
Brez zime me več ni,
in moja pot brezpotje.
Samotar brez plemena,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
Mogoče tvoj nasvet
reši mojo vročo stisko,
želim si, da ta svet,
bo spet, kot bil je z zimo.
Da pade drobni sneg,
skrije drevje, ga zabubi,
kot metulj, ki je svoj sen,
se svet iz sanj rodi pomladi.
Recitativ:
Da nisem, kar sem,
da pozabim, kar vem,
da po dolgi poti
končno preneham biti
Muzikant brez instrumenta,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
TURISTIČNI AGENT: No, no no, zahtevam, da takoj prenehate komunicirati z našimi razstavnimi eksponati.
KURENT: Eksponati? Saj to ni kip, je živ človek.
TURISTIČNI AGENT: Tale eksponat se je podpisal pod pogodbo, po kateri ga bo na tem odru zeblo še naslednjih tristopetinsedinosemdeset stoletij šest mesecev in osem ur štiritriintrideset minut.
KURENT: A res?
POGLAVAR repa:
Res, podpisal sem pogodbo.
Bilo je pač prehladno.
Za nastop dobil sem kapo,
Nogavice, rokavice, bundo.
Res je, za toploto sem zamenjal dušo,
na njenem mestu imam zdaj luknjo,
v tej luknji ni nikoli mrzlo,
moje pleme v luknji pleše rumbo.
TURISTIČNI AGENT: Tako, to je dovolj! Za glasbene programe je treba odšteti posebno vstopnino. Nemudoma se umaknite, ne komunicirajte z eksponati. Merci, merci.
KURENT: Nekako moram pomagati poglavarju, podobno izgleda, kot jaz, podobne maske sva, kot dva brata. Le da nima zvoncev.
Prične lahno zvoniti. Med zvonjenjem prične poplesavati hladilnik.
TURISTIČNI AGENT: No, no, no, tako pa ne gre, missieu, pri priči nehajte zvoniti, mar ne vidite, da mi bo hladilnik pobegnil od vašega zvonjenja.
Turistični agent se oprime hladilnika, ki še naprej poplesuje, ga poskuša držati pri miru, brez uspeha.
KURENT: Kaj pa imate v hladilniku, da je takole živahen. A vaš sladoled pleše?
TURISTIČNI AGENT: S tem hladilnikom hladim celo Afriko, da se turisti udobno počutijo, ko pridejo sem, in jim ni prevroče.
Kurent še dalje pozvanja.
TURISTIČNI AGENT: Pri priči nehajte! A ne vidite, da bo hladilnih vsak trenutek odletel.
POGLAVAR pleše:
Ko zaslišim ful kul muzko,
mojim podplatom ni več mrzlo,
na ples pokličem brata, sestro, strino,
za ples navdušim samo zimo.
Kurent in poglavar skupaj igrata in plešeta.
KURENT: Poglavar, si omenil zimo?
POGLAVAR repa:
Tvoja zima je kul bejba,
le včasih malo preveč bleda,
zmeraj prva kar zadeva sladoleda,
rada je in pleše, prava žurerka.
V zadnjem času žalost jo obseda,
pravi da pri vas preveč je smetja,
smoga, dima, vrečk, papirja, žvepla,
vrniti se si zato ne obeta.
KURENT: Sedaj razumem. Zima je odšla, ker ni mogla prenašati silnega onesnaženja narave. In odkar ni zime, je onesnaženje še hujše.
Hladilnik s turističnim agentom se osvobodi, turistični agent pade na tla, hladilnik pleše v zraku po ritmu glasbe, ki jo delata kurent in poglavar, se odpre, iz njega sneži.
KURENT: Ni problem, poglavar, ti le pleši dalje in s plesom prikliči sonce in vročino, jaz pa tečem in zvonim domov. Upam le, da mi bo zima sledila.
TURISTIČNI AGENT: Kam pa greste? Turistični program še ni pri koncu! Če odide zima, kako bom jaz hladil turiste? In kaj bom razstavljal, če poglavarja ne bo več zeblo? Prepotene domačine, ki plešejo? Propadel bom. Stooop!
KURENT: S poti!
Prežene turističnega agenta z ježevko.
Z zimo greva spet domov. Dovolj dolgo si jo imel zaprto. In poglavar bo nehal biti tvoj jetnik in pleme bo nosilo spet svoje staro ime Vroče.
POGLAVAR repa:
Hladno, toplo, vroče,
vsak podplat to hoče!
Vroče, še bolj vroče,
že plešejo vse koče.
Vroče, še bolj vroče,
ples topi okove,
ples nam vrne sonce,
pleme Mrzlo je spet pleme Vroče!
6. prizor
Flora, kurent
Prizorišče 1. prizora.
FLORA:
Pletem, pletem, pletem,
vse bolj hladne niti,
kot da dokončujem
gosto tkane misli.
Pada, pada, pada
radost kot bel sneg,
vrača, vrača, vrača
kurent se in sen.
Sanjam bistre reke,
kjer se riba hladi,
sanjam dobre roke,
svet obzirnih ljudi.
O, kako bi rada
videla snežinko.
Mojo pletem, pletem, pletem
v šal, ki bo darilo.
Za Floro se na nebu prikaže hladilnik, iz katerega prične padati sneg.
Ej, kurent! In snežinke!
KURENT: Obljubil sem, da poiščem zimo in jo pripeljem nazaj.
FLORA: Upala sem, da boš. Naj ti ovijem šal. Joj, težko je, tako velika ušesa in nos imaš.
Kurent sname masko in jo obesi na drevo.
KURENT: Vedeti morate, da se je zima vrnila le za kratek čas. Kmalu jo spet prežene kurentov zvonec in bo spet pomlad. In potem bo spet poletje in bomo vsi pogrešali malo hladu. Zime pa ne bo. Nazaj je ne bo pripeljala niti kurentova ježevka, če ne bomo bolj pazili na naravo, pospravljali za sabo naše smeti, čuvali reke, zrak in gozdove. Na pomlad rastejo rože po vrtovih, male lepe Flore, pomladi pa ni brez zime.
FLORA: Juhuhu, gremo se sankat!
Skupaj zapojeta kurentovo pesem.
FLORA in KURENT:
Je mar mogoče
me ne poznati?
Pomladi oče,
in včasih mati?
Sem zimska prostranstva,
maska brez maske,
dolga ušesa,
nos do Aljaske.
Ježevka, zvonci,
par slamnatih brk.
Ko skačem, mi robci
kar letijo vkup.