PROTI FANTOMOM
Aleš Šteger: Proti fantomom
Prvič: Fantom poezije
Začnimo pri knjigah, bolje rečeno, pri določenem redu, določeni kontingentnosti, ki je knjižnica. Obstaja drobni ritual ohranjanja kontingence knjižnice, ki ločuje redne od nerednih obiskovalcev knjižnic, predvsem strokovnih. Francozi ga imenujejo phantôme. Vsak izveden knjižničar bo postal nadvse slabe volje, če ne boste sledili prvi zakonitosti logike knjižnice in vsake knjige, ki jo vzamete s police, nemudoma nadomestili z listom, na katerem bo napisan avtor in naslov, klasifikacija, vaše ime, številka vaše članske izkaznice in datum izposoje. Površno mislimo, da je knjižnica prostor, od koder lahko knjige odtujimo, si jih sposodimo, jih za nekaj časa odnesemo. Knjižnica je predvsem virtualni prostor vseh knjig, je ideja knjižnice, kjer vse knjige morajo biti zmeraj prisotne, ne glede na to, ali se nahajajo na policah resnične knjige ali njihovi fantomski ekvivalenti. Knjižnica je v prvi meri misel celote, je totaliteta naše nenehne možnosti dostopa do celote vednosti. Vzemimo poezijo. Če je naš vsakdan knjižnica, kjer prosto posegamo po najrazličnejših oblikah informacij, potem je poezija, pa naj gre za lirsko pesništvo, kratko prozo, eksperimentalne oblike pisanja ali celo za določene netržno pisane oblike romanopisja, prisotna v tej knjižnici kot fantom. Poezija je del našega vsakdana tako, da obenem je in ni prisotna. Kdo se bo pošalil in rekel, da si je verjetno knjigo, ki v naši primeri stoji za poezijo, izposodil kateri od izvedencev, literarnih znanstvenikov ali pesnikov in je zato ni v knjižnici oziroma v našem vsakdanu kot vira informacij. A to je le poantiranje stanja, ki ni nujno zaskrbljujoče, ki pa ga je vseeno potrebno razumeti. Kaj je danes fantom poezije in kaj je njegova funkcija?
Drugič: Še ena metafora – tokrat z gnilim jajcem
Kdaj ste se zadnjič igrali gnilo jajce? Povsem drugo vprašanje je, kdaj je kdo od nas zadnjič bil gnilo jajce. V Angliji se igra imenuje Duck Duck Goose. Igralci sedijo v krogu, eden od njih hodi okrog in se dotika glav sedečih. Ko ob dotiku glave raco poimenuje z gosjo mora ta zapustiti svoje mesto in ga ujeti. Če ne uspe, zavzame prvi njegovo mesto.
V Sloveniji in mislim da v večjem delu Evrope, smo se igrali in se še zmeraj igramo rahlo modificirano obliko iste igre. Ne gre za to, da je nekdo brez svojega mesta, da je na nek način označenec v iskanju označevalca. Gnilo jajce je še kako označevan, saj v sredi kroga, vsem na očeh in v posmeh, sedi in čaka, da bo zamenjan. Ne preti zgolj nevarnost, da igralec začasno izgubi svoje mesto v krogu, igra je priostrena, saj je ta, ki sedi v sredini kroga, stigmatiziran. Obe nemški imeni za igro, Plumpsack in Faules Ei, stojita v redu metafor kontagiozne neplodnosti, s katero je označen tisti, ki je gnilo jajce. Kdor mora v sredino kroga, je za zmeraj izločen iz družbe s tem, da ne bo imel potomcev. Gnilo jajce je ta, ki je sicer še živ, a od znotraj ves gnil in, dokler traja igra, obsojen na izumrtje.
Gnilo jajce je igra naše kulturnoumetniške mašinerije in kulturne politike. Obe temeljita na nenehni permutaciji znotraj nabora istih pozicij. Nenehna nevarnost, da nekdo zamenja mesto vašega označevalca ohranja napetost igrajočih.Trenutno mesto gnilega jajca zaseda medij poezije. Še slišimo odmeve glasov Celanov in Brechtov, Eliotov in Audenov, Charov in Skáclov, Zajcev in Mandelštamov, a obenem nimamo več občutka, da medij poezije kot tak še lahko operira na nekem substancialnem nivoju, na katerem je deloval še do pred kratkim. Po mnenju nekaterih takorekoč do včeraj. Poglejmo.
Tretjič: Žižek z Dahlom
Slavoj Žižek v svoji knjigi Living in the End Times, ki je izšla letos, zapiše naslednjo trditev: [In Post-Yugslavia] »ethnic cleansing was prepared for by the poets' dangerous dreams. True, Milošević »manipulated« national passions – but it was the poets who delivered him the material which lent itself to manipulation. They – the sincere poets, not the corrupted polititians – were the origin of it all, when, back in the 1970s and early '80s, they started to sow the seed of aggressive nationalism not only in Serbia, but also in other ex-Yugoslav republics. Instead of the industrial-military complex, we in post-Yugoslavia had the poetico-military complex, personified by the twin figures of Radovan Karadžić and Ratko Mladić.«
Seveda bi sledeč tej logiki lahko mirno tudi trdili, da so tri totalitaristične klavnice 20. stoletja, Hitlerjev nacizem, Stalinov komunizem in Maov maoizem, v končni fazi produkt pesniških ali vsaj umetniških imaginarijev, saj so njihovi kreatorji bili dva pesnika in slikar. Ali pa bi Žižkovi interpretaciji Karadžića kot psihopatskega nacionalističnega pesnika zoperstavili dejstvo, da je arhitekt srbske nacionalistične politike v BiH bil izobražen in prakticirajoč psihiater z živim zanimanjem za psihoanalizo, in ugibali o morebitnem vplivu branja Lacana na Karadžića. A seveda bi s takimi akrobacijami povsem zgrešili. Če nas je Žižek česa naučil, je to dejstvo, da je napaka Žižku nasprotovati z Žižkom. Žižka je po mojem potrebno brati z Žižkom. V tem primeru bi takšemu branju bilo ustrezno branje Žižkove izjave z The Twits Roala Dahla. V tej pripovedki za otroke nastopa nadvse zloben starčevski par, upokojena sadistična krotilca živali iz cirkusa. Starca imata kletko s štirimi opicami, ki morajo nenehno stati na glavi. Ko se opicam posreči pobeg, se želijo maščevati. Opice naskrivaj prilepijo kos za kosom vse preproge, kose pohištva, inventar, slike in vse preostalo na strop stanovanja. Ko se starca, ki sta medtem bila odsotna, spet vrneta, ju čaka šok, njuno stanovanje je postavljeno na glavo. Začne se jima vrteti, ne verjameta več svojim očem in edini način, da ustavita vrtoglavico je, da se tudi sama postavita na glavo. Mar nimajo določeni Žižkovi teksti v tem, da ne gradijo konsistentnega idejnega sistema, marveč prej opisujejo neko subverzivno asociativno polje, polje punktualnih aha-suspenzov, po svoji notranji kontradiktornosti, fluidnosti, hitrosti, razpršenosti in energetičnosti jezikovnih obratov prav določene odlike moderne poezije? Nočem reči, da je Žižek pesnik, a vseeno menim, da njegova techné dolguje marsikaj prav poeziji, ki naj bi po njegovem mnenju bila vir vsega zla na Balkanu v zadnjih desetletjih.
Hannah Arendt je v prejšnjem stoletju opravila pionirsko delo na polju razumevanja kompleksnosti analize, ki je potrebna za razkrinkanje še tako banalne podobe zla. Mislim, da tu bližnic ni in omenjene kompleksnosti ni moč simplificirati z izjavami kot je Žižkova. Sicer drži, pesnike bomo v morijah na področju bivše Jugoslavije našli na vseh straneh, pesniki so bili med tistimi, ki so podpihovali nacionalizem, med tistimi, ki so aktivno upravljali s političnim in vojnim instrumentarijem zla, a seveda vsaj tako, če ne v neprimerno večjem številu, jih najdemo tudi na nasprotnih straneh. Države, nastale na področju bivše Jugoslavije, so polne emigriranih pesnikov, pesnikov, ki so se s teksti in dejanji zoprstavljali nacionalizmu, vojni in nesrečam, pesnikov, ki so aktivno pomagali tistim, ki so pomoč potrebovali, ter nenazadnje grobov pesnikov, ki so padli kot žrtve. Pripisovati krivdo za najbolj krvavo dogajanje na evropskih tleh po drugi svetovni vojni imaginativnim potencialom neimenovanih pesniških tekstov in preko njih specifičnemu cehu, je morda učinkovit retorični obrat za slabo informirane bralce, a ob bližnjem pogledu kratko malo neresna izjava, ki ignorira kompleksno dogajanje nekega časa, procese, ki so se odvijali mnogo dlje kot le od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje, ter predvsem specifični jugoslovanski eksperiment, namreč spodleteli poskus izgradnje nove, jugoslovansko-titoistične nacije in jugoslovanske nacionalnosti.
Četrtič: Absolutna negativiteta nacionalnega
Za tezo, da so pesniki krivi za propad Jugoslavije, ne stoji le Žižek. Teza ni le njegova in nanjo naletimo v zadnjih dveh desetletjih zmeraj znova. Obenem v primeru Slovenije naletimo na afirmativno hrbtno stran iste teze, namreč, da so pesniki kot svečeniki jezika in s tem tako imenovane nacionalne substance skozi stoletja kratko malo zaslužni za ustanovitev države.
Žižek se razume na sledi Platonovega izobčenja pesnikov iz države. Po Žižku so pesniki nacionalistični hujskači sui generis. Postavlja se vprašanje, ali to pomeni, da pesniško početje na začetku 21. stoletja privablja zgolj še nacionalistične fanatike, ki se ozirajoč se po romantičnih vzornikih ukvarjajo z verzoklepstvom? Ali pa je pesništvo kot jezikovna raba, ki je najtesneje vezana na specifike določenega jezika, že avtomatično medij nacionalističnih tendenc? V obeh primerih je zaključek jasen: pesništvo je najbolje držati izza meja države, pesnike izobčiti in s tem ustvarjati možnost za »boljšo«, na vsak način manj »problematično«, manj »ogroženo«, morebiti celo bolj »čisto« družbo. Gnilo jajce poezije je treba ohraniti takšno, kot je, kontagiozno, neplodno, fantomsko in za vedno izposojeno iz velike knjižnice naše sodobnosti. Filozofi, ki v Sloveniji operirajo v polju teoretske psihoanalize, zato izključno posegajo po klasičnih teksti neslovenskih avtorjev. Nabor sega od Shakespeareja do Poeja, časovni rob pa predstavlja 1924, leto Kafkove smrti. To je leto, ko se prične gniloba seliti v jajce poezije in ko lahko morebitni interpretativni poskusi okužijo interpreta z boleznijo, ki jih prenašajo sodobni verzi, namreč boleznijo hujskaškega nacionalizma. Poanta je sledeča: v smislu izključevanja sodobne poezije iz polja aktualne vednosti je Žižkova teza o odgovornosti poezije za balkanske nacionalistične ekstremizme, naj bo še tako očitno tendenciozna, pisana na kožo eurokracije, za katero je nacionalizem najhujša od vseh zlohotnosti.
Petič: EU z Jugoslavijo
Zakaj spet Jugoslavija? Ker je bila v marsičem sorodno multikulturna, večnarodnostna in večreligiozna sekularna državna tvorba z močnimi centralističnimi težnjami in aparatom, skupno vojsko, monetarno in zunanjo politiko. Ne glede na njen komunistični ustroj je Jugoslavija v marsičem primerljiva s perspektivo, v katero se v zadnjih letih, predvsem po ratificirani Lizbonski pogodbi, trudi razvijati EU. Za nas je važno predvsem, da je Jugoslavija bila federativna državna tvorba z avtonomnimi republikami, tremi uradnimi jeziki in več priznanimi jeziki manjšin – in posledično s številnimi težavami ob implementaciji načelnih jezikovnih politik. Kosovo, kjer je bila izvajana največja kulturna in jezikovna represija, je postalo ključen problem celotne regije, problem, ki sta ga EU in mednarodna skupnost poskusile rešiti z ustanovitvijo nove nacionalne države – in to četudi je njihova notranja politika izrazito protinacionalistična. Ali se je EU iz šolskega primera Jugoslavije kaj naučila? Na prvi pogled izgleda, da ne. Proaktivne jezikovne in kulturne politike članic niso predmet EU, izjema je hvalevredni megaprevajalski stroj, s katerim EU vzpostavlja platformo za enakopravno komunikacijo in obveščanje svojih državljanov v vseh jezikih svojih članic. Od Maastrichta 1992 pa do danes je kulturna politika ostala okrasni privesek politike EU. In literatura privesek priveska.
Šestič: Evropa brez poezije
Evropa, ki temelji na svobodnem gibanju ljudi in kapitala, se upira zavzeti aktivno vlogo pri vzpodbujanju svobodnega gibanja pesmi. Tu ne zadostujejo subvencijski programi za povečanje prevajanja iz jezikov EU. Tu ne zadostuje mišljenje whatever works, kateremu smo priča v smernicah evropske komisije na področju kulture. Tu je potreben drugačen, bolj ciljni in osmišljen pristop. Ko bo Evropa odrasla, bo imela tudi evropsko poezijo ali vsaj neko polje pesniških praks, katerega bo lahko imenovala kot specifično evropskega.
Širših literarnih fenomenov ni moč vzpostavljati brez intertekstnih sorodosti. Nacionalne literature so zmeraj ideološko generirane abstrakcije, ki imajo omejeno stičnih točk, so vzporedne s produkcijo novih tekstov, saj poskušajo operirati na ravni abstraktnega, koncepta, mreže. Konkretne pesmi pa nastajajo točkovno, pokrivajo sorazmerno droben spekter, se zadovoljujejo s tem, da ne zadovoljujejo potreb kakšne koherentne ideologije. V tem smislu obstajata zame trenutno dva konteksta. Najprej kontekst jezika, v katerem pišem. Tega ne razumem kot nacionalni kontekst, marveč kot moj specifično lokalni, da ne rečem intimno-privatistični kontekst. In, drugič, amorfno-globalni kontekst, ki nikakor ni evropski, ne evroameriški, marveč temelji na prostorsko, jezikovno in časovno zelo razpršenem naboru tekstov, s katerimi vodim v svojih delih nek tihi dialog. Vprašanje je, zakaj bi moj lokalni pesniški kontekst zanimal kogar koli razen drugih pripadnikov moje lokalne skupnosti? In če že, zakaj bi to zanimanje ne bilo izključno globalno (tako kot mene recimo zanima sodobna honkonška ali tasmanijska ali turška poezija), marveč specifično evropsko? Ali torej obstaja sploh potreba po nečem, kar bi utegnilo biti osnova krilatici o evropski poetiki?
Mislim, da ni minimalnega skupnega evropskega narativa, ki bi deloval kohezivno v smislu generatorja določene evropoetike. Ni točke, h kateri bi skupaj z drugimi avtorji gravitiral ali proti kateri bi se upiral. Aha, boste rekli, pa ga imamo, spet eden iz vzhoda, ki mu je upor proti vladajočim ideologijam bil dan s komunističnim materinim mlekom. Seveda, odvrnem, lepo je, če se strinjamo, a če se ne – kako drugače kot z nestrinjanjem naj se povezujemo? Si predstavljate nogometno tekmo brez žvižgov zavoljo spornih sodniških odločitev, ali dviga davčne stopnje brez množičnega neodobravanja obdavčenih? Zakaj bi domnevali, da bo povečana mobilnost evropskih avtorjev, subvencije za knjižne prevode in trud, da se v delitvi pristojnosti med Evropo in posameznimi nacijami, vsaj kar zadeva kulturo, ne spremeni prav nič, pripeljal do nečesa, kar morda ne bo evropska poetika, a bo vsaj nek znak preostalemu svetu, da se v evropskih literaturah naenkrat dogaja nakaj zanimivega? Da obstaja v Evropi napetost in zavzetost, ki je predpogoj za nastanek metanivoja, ki doslej še ni obstajal? Ne vem, koliko ton ideologije je potrebnih za vzpostavitev takega metanivoja, a zagotovo potrebujemo vsaj polje oz. kontekst, v katerem se gnilo jajce poezije lahko emancipira, otrese svoje inferiorne pozicije, izstopi iz kroga in igra igro dalje na drugačnem nivoju, z drugačnimi pravili.
Sedmič: Potovanje s Parisom
Destabilizacijo in bledenje družbene umeščenosti poezije poskušajo korigirati množice hvalevrednih poskusov organizatorjev literarnih festivalov, internetnih strani, literarnih časopisov na robu propada, subvencijske politike ter mecenske simpatije, tem respiratorjem, ki ohranjajo pri življenju butične založbe za poezijo in drugo nekomercialno literaturo. Kljub določeni živosti na tem področju mislim, da gre predvsem za lepotno korekcijo, nikakor za sistemski premik.
Problem je globlji in ima opravka z zavestjo ljudi, ki soupravljajo naš evropski vsakdan. Poezija že kakšno stoletje išče redefinicijo svoje družbene vloge, svojo notranjo zasidranost v skupnosti in svojo funkcijo v ustvarjanju družbenokomunikacijskih vezi. Po svoji naravi je omejena v nagovarjanje manjših skupnosti in šele preko zapletenega prevodnointerpretativnega aparata dosegljiva širšemu bralstvu v tujih jezikih. Izgleda, da obstaja nezapisano pravilo, da najbolj drobni in kompaktni osnovni delci globalne informacije, kar po mojem je poezija, potujejo najbolj počasi. Pogosto se ohranjajo le preko fantomske prisotnosti, kot lističi, ki ohranjajo neokrnjenost knjižnic, četudi so določene ključne knjige že desetletja ali včasih še dlje izbrisane iz neke širše zavesti.
Rad imam srednjeveške mappae mundi, na katerih svet še ni reprezentiran v ustreznem merilu in kjer prevladuje shematika in simbolnost nad kasnejšim eksaktnim kartografiranjem, ki temelji na ptolemajski projekciji, natančnih meritvah in matematičnih izračunih. Eden takih kartografov, Matthew Paris, je okrog leta 1250 narisal karto tedanjega znanega sveta. Ta je obsegala razdaljo med samostanom v St Albansom v Angliji, kjer je živel, in Jeruzalemom. Na karti so bili označena mesta skozi katere je romar moral na poti v sveto deželo. To je bila Evropa tistega časa, ki je geografsko primerljiva z opinionmakersko Evropo današnjega dne. Na Parisovem zemljevidu znanega sveta med posameznimi mesti ni razdalj oziroma, natančneje, razdalja med vsemi mesti je povsem enaka in skratka nepomembna. Namesto vmesnega teritorija med enim in drugim mestom na poti je zmeraj le ista beseda: jurnee, potovanje enega dne. Med mesti je le potovanje, to je vse. Mislim, da se naloga naših skupnih prizadevanj mora gibati v isti smeri. Poleg natančne kartografije in izjemne skrbi za vzdrževanje evropskih fizičnih komunikacijskih tokov (pomislimo, koliko denarja letno namenja EU za projekte na področju investicij v infrastrukturo, ceste, železnice, letališča, izgradnja komunikacijskih omrežij ...), moramo vsi skupaj prispevati, da se spoznamo skozi jurnee med enim in drugim mestom, eno in drugo državo, enim in drugim jezikom, eno in drugo kulturo. In mislim, da je tu najbolj ekonomski odgovor na ta izziv prav poezija kot medij te izkušnje.
Vsem je jasno, da mehanizem za vzpostavljanje platforme za poezijo, ki ne bi bila vezana na en jezik, ni tržni, marveč se bo moral dogoditi na ravni neke skupne zavesti. Zavesti, da poezija posreduje informacije, ki so pomembne in lahko prispevajo k našem razumevanju procesov znotraj družbe, predvsem pa o položaju posameznika v njih.
Dokler ne bo samoumevno, da nek intelektualec, ki zase meni, da je evropski, pozna pesmi vsaj desetih živih evropskih pesnic in pesnikov, ki pišejo v jezikih, ki niso intelektualčev materni jezik, ne bo obstajalo nič takega kot evropska poezija, ampak zgolj nacionalne pesniške tradicije, pisane bolj ali manj izolirano na nekem teritoriju, ki se, ko gre za kmetijsko ali okoljevarstveno ali prometno politiko, imenuje Evropa.
Osmič: Uvodnik z aktivističnim pozivom za zaključek
Pri pisanju in branju literature je vse enostavno: knjige so narejene iz besed in res dobre so poleg besed narejene predvsem iz sloga. Kakor hitro začnemo razmišljati o teh knjigah iz besed in sloga, se pojavi problem: od kod, za koga so pisane, kakšen kontekst določajo, kam se umeščajo in kaj kot množinski pojav skupaj z vso svojo sociologijo, medijsko orkestracijo in infrastrukturno mašinerijo tvorijo? Problem ni pisanje knjig. Tu je (skoraj) vse jasno. Problem je naš zmeraj zmoten in nezadosten poskus ideologizacije književnosti. Kot avtor tega ne rabim. Sedem in pišem in to mi povsem zadostuje. Kot avtor pa, ki je pozvan, da napiše nekaj misli o razmerju med nacionalnim in evropskim v književnosti, stopam v isto staro past poskusa napenjanja idejnih predstav preko nečesa, kar je po naravi neulovljivo. Knjige so kot vetrovi. Ko vas osveži kakšna južna sapa, napiha burja ali pasat, to enostavno veste. Ko jih poskušate ujeti z mrežo, ali, še bolje, v vrečo, recimo v kakšen plumper Sack, pa imate problem.
Moj predlog je konkreten, pragmatičen, že slišan, izvedljiv in nujen obenem: kurikulum vseh srednjih šol na teritoriju EU naj predpiše, da se vsak evropejec v toku svojega srednješolskega izobraževanja, se pravi do svojega osemnajstega leta, seznani s petimi pesmimi petih živih avtorjev iz bolj ali manj sosednjih držav članic EU. Vsak evropejec naj se preko petih pesmi seznani z aktualnim družbenim kontekstom, težavami, estetiko in vsakodnevnimi dilemami sosedov. Spozna, kakšna so imena vertrovov drugje, ki pihajo tistim, ki so na jurnee, skozi lase. Vsak bodoči evropejec naj se poduči – in po seznanjanju vrne izposojeno knjigo na svoje mesto. Drugače bodo določeni fantomi za vedno strašili po Evropi.