SLO  EN knjige biografija intervjuji in recenzije v branje foto posnetki domov
kontakt poezija proza na kraju zapisano/written on site drugi teksti BRANJA IN NOVICE
 
+ 9.11.2016
Berlin, Allianz Stifung
+ 30.10.2016
Marburg, Literaturhaus
+ 29.9.2016
Odessa International Literature Festival, Ukraina
+ 28.10.2016
Diagonale, Bremen
+ 26.10.2016
Kiel, Literaturhaus
+ 24.10.2016
Ptuj, gimnazija
+ 21.10.2016
Frankfurt Bookfair, Arte
+ 5.10.2016
Akademie der Kuenste, Berlin, Verwundetes Europa
+ 25.9.2016
Graenzgaenger Festival. Stuttgart
>>
NA KRAJU ZAPISANO/WRITTEN ON SITE 2 (MINAMISŌMA, JAPAN, JUNE 16, 2013) / ENGL
NA KRAJU ZAPISANO 1 (21.12.2012, LJUBLJANA, SLOVENIJA) / ENG
NA KRAJU ZAPISANO 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11- 2014
NA KRAJU ZAPISANO 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11- 2014 EN ESPANOL
WRITTEN ON SITE 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11.2014 ENGLISH VERSION
NA KRAJU ZAPISANO 4, BEOGRAD 2.8.2015
NA KRAJU ZAPISANO 5 KOCHI, INDIJA 23. 3. 2016

NA KRAJU ZAPISANO 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11- 2014

Angel nad mano nima plamenice, samo dolgočasni lovor.
Kljub temu začenjam s plamenico v ušesu.
Nemogoče jo je zaobiti. Šumi, kot tuš v sosednji hotelski sobi. Kot piščalka policaja, ki v križišču obupano poskuša urediti kaos, nezadržno valeč se z vseh strani. Kot vzkliki protestnikov.
Vsi jo imamo, plamenico v ušesu, vsi imamo majhen plamen, brlečo lučko, ki nam prišepetava.
Brez te lučke, brez prasketanja življenjskega ognja, ne bi bilo civilizacije.
Kar nas povezuje, je svetloba. Še posebej ob dnevih, kot je tale, ob pomračitvah.
To ni hollywoodski scenarij, vitez se bori proti zmaju, dobro na koncu premaga zlo.
To ni 20th Century Fox, ne Technicolor, ne cenene telenovele z vnaprej znanim razpletom.
To je angel, ki ga ljudje postavijo svojim junakom in svojim zanamcem v opomin.
Kdo so junaki današnjega časa?
Ne vem, si ne predstavljam, hrup je prevelik.
Ura je tri, torek je napolnjen z izpušnimi plini in postopanjem blodečih golobov na glorieti sredi križišča.
Ženska, ki z lopato in metlico čisti spomenik herojem, Ángel de la independencia, Avenida Reforma, la Glorieta.
Kdo si, ki kličeš sredi zbiranja dežnih oblakov, sredi padanja mraka k spremembam?
Kdo te je zasadil v moje uho?
In kdo, tudi če bi še tako kričal brez glasu, bi mogel preslišati tišino, molk, strašen molk, s katerim je zabetoniran naš vsakdan? Tišino umorjenih, tišino, ki nima obraza.
Ni herojev. Umrli so v nakupovalnih središčih, na plačilnih seznamih mednarodnih korporacij, na tretjih straneh tabloidov, v postajah podzemnih železnic, v programih pomoči tretjemu svetu in pogodbah za nakupe orožja.
S smrtjo junakov ni več domovine, le še neskončen prostor prilagajanj in upora.
Neskončna izčrpanost in ponovitve, neskončna, zmeraj ponavljajoča se vprašanja.
Zakaj? Zakaj tudi mi? Zakaj tudi mi, tukaj, zdaj? Zakaj tudi jaz?
V mojem ekranu je nad črkami odblesk angela, nad katerim se zagrinjajo temni oblaki. Sirene. Rešilec vozi neznano koga njegovi usodi naproti.
Troblje. Fant poleg mene se sklanja nad svojo ramo, tam ima walkie-talkie, še en policaj v civilu.
Nek drug policaj v uniformi me vpraša, če sem Pacheco.
Sirene.
Ne, nisem gospod Pacheco, čeprav ga občasno prebiram.
Gleda me. Gledam ga. Kaj slišita najini plamenici? Koga?
Včasih se požar tega, kar slišimo, kar nas s poslušanjem dela ljudi, prikrade še v naša usta.
Vsak od nas ima majhen požar v ustih. Vsak vsaj majhen plamenček, prižgan vžigalnik, tlečo vžigalico.
Vsake toliko zvijem list suhega papirja, časopisnega, porumenelega od starih, pozabljenih novic, zvijem ga in si ga vtaknem v usta. Če je prepih, če žerjavica v mojih ustih sliši, kar ji govori uho, potem se vžge, kar je v ustih, potem oživijo mrtvi in čas, ta sicer nemi, slepi film.
Vsak od nas: luč v ustih.
Vsak od nas: nekdo drug.
Vsak od nas: poslušaj plamen v ušesu.
Ljudje se zbirajo počasi kot voda. Številni držijo liste papirja, na katere so izpisali svojo luč.
Počasi se potoki stekajo v morje. V kar upajo, da bo postalo morje.
Vse manj je prometa. Teče le še v eno smer. Vsenaokrog stolpnice, korporacije, banke, zavarovalnice.
Na sredi ljudje. Danes, za nekaj ur. Ljudje na sredini.
Še zadnji turibus je odpeljal svoje atrakcij željne turiste.
Zdaj nastopa hrup, ljudje z najrazličnejšimi poslanstvi in motivi.
Biti školjka, zavit sluhovod, skozi katerega diha vesolje.
Televizijske ekipe postavljajo svoje kamere, kot da se brez njih ne bi moglo nič zgoditi.
Študenti s svojimi transparenti zasedejo stopnišče, na katerem sedim.
Vzkliki, da je predsednik pizda in lopov.
Poleg mene sedi starejši moški, se smeji, malce zazeha.
To so še otroci, pokomentira.
Veliko otrok. Veliko osamljenih mater doma, ki jih skrbi zanje.
Veliko plamenic, veliko hrupa v ušesu.
Na jopi ene od študentk lobanje. Veliko lobanj.
Vzklikajo Che Guevara. Vzklikajo Svobode za študente. Vzklikajo 43.
Triinštirideset.
Tukaj se začenja odštevanje. A še prej:
1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9,10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43 – JUSTICIA!
Triinštirideset! Pravica!
Moški, ki komentira vzklike študentov, iz nahrbtnika vzame megafon in ga začne montirati. Hrup, hrup med plamenčki.
Kje se še sliši moj glas znotraj vse te tišine, tega zamolčanega hrupa?
Demonstranti dvignejo svoje transparente, od rdečih črk na belih platnih ni več videti mesta, zastrto nebo.
Zadaj fant prodaja lizike, tri pese za liziko.
Sladkor, rabite sladkor, da boste bolje demonstrirali, vpije.
Na drugi strani množica fotografov, televizijskih ekip, radovednih obrazov, ki spremljajo vzklikanje študentov.
Pride travestit, oblečen v bolero iz papirja, s svojimi strganimi pajkicami dviguje transparent. Fotografi se prerivajo za fotografijo. Travestit očitno uživa v samorazkazovanju, to je naša figura na galeji.
Porque, porque, porque nos asesinan, nosotros somos la esperanza de America Latina!
Zakaj, zakaj, zakaj nas pomorijo, mi smo upanje za latinsko Ameriko!
Angel nad mano nima plamenice. Samo dolgočasni lovor, ki visi pod zastrtim nebom.
Na okoliških zgradbah delavci, gradbinci, žerjavi se ne ustavijo, Panamex, Infomex, Banamex, Petrolmex, Cocacolamex, Drogamex, Centromex, Telmex gradijo svoje templje iz stekla.
Ni počitka, ni premora, veliki stroj naše civilizacije melje vse pred sabo in zdaj mu prihajajo po ulici nasproti študenti.
So del tega stroja? Je upor, vsakršen upor, že vgrajen v samo okostje civilizacije? Je vsaka želja postaviti se po robu, pred kamere, za megafone, del širšega sistema?
Je nasprotje kot odsev, kot nihaj, kot merilo za to, kar smo in kar nismo, a utegnemo postati? Je grožnja, reakcija, kar me dela drugačnega? Ali zgolj sodelujem v igri vzajemnega utemeljevanja, maska in zrcalo?
Dvainštirideset.
Hrup, hrup v ušesu. A ne požar.
Pred petimi dnevi so študenti v Ciudádu de Méxicu in številnih drugih mehiških mestih ponovno protestirali. Pred petimi dnevi, kot že mnogokrat v zadnjih dveh mesecih: megafoni, transparenti, vpitje, piščalke, napevi na ulicah.
Pred petimi dnevi je policija posegla. Enajst pridržanih, obtoženih poskusa umora, terorizma, odvedenih v strogo varovane zapore.
Vsakdo, ki se upre, mora računati z najhujšim. V zaporu lahko za več let izgineš. Lahko se ti zgodi še kaj hujšega, reče Norma.
Vsak nosi odgovornost za svoja dejanja. In za vse, kar je zavoljo strahu opustil storiti.
Pomislim na zajtrk par dni nazaj, v Ljubljani, z Ernestom Cardenalom in njegovim založnikom. Založnik odpre svoj iPad, pred nami se odvrti govor poslanke Layde Sansores v mehiškem parlamentu, ki našteva tamkajšnja grozodejstva zadnjih let.
Izginuli, obglavljeni, sežgani, ustreljeni, razsekani, pregnani, ustrahovani.
Koliko razjasnjenih primerov, gospodje, koliko primerov, ki so se končali z obsodbo storilcev, vpije poslanka, koliko?
»Noben!« pogumno, vzklikne založnik.
S tem govorom tvega življenje. Tako nikoli ne govoriš, tega nikoli ne rečeš neposredno v obličje oblasti, reče založnik, organizirani kriminal ne oprošča takih govorov!
Enainštirideset.
Z avtobusa se oglasi veliki megafon. Govornik ima miren glas.
Tukaj smo zavoljo žrtev iz Ayotzinape.
In zavoljo enajstih pridržanih študentov s preteklega protesta, za katere imamo dokaze, da niso storili ničesar narobe. Gre za zastraševanje s strani države. Prišli smo, da v miru in dostojanstveno povemo, da tako ne gre več naprej, da se Mehika mora spremeniti, govori glas iz megafona.
Štirideset.
Sredi hrupa zaprem oči. Sredi odsotnosti zaprem oči.
Sirene, sirene, gasilci, pomagajte, moje srce je v plamenih. Od Majakovskega do danes nič novega.
Sredi hrupa sveta zaprem oči.
Čisto majhen svet nosim v sebi. Ima tanek, osvetljen rob. Zunanjost pronica vanj kot podtalnica in ga spreminja. Kaj, koga lahko spremenim jaz?
Tlenje v ustih. Majhen plamenček, ki greje, kot da je ime.
Ni moje ime, a včasih si ga sposodim. Se izmuznem vanj kot v obleko, si ga nadenem kot masko, ga nosim.
Nosi me. Me določa. Me spreminja. Igra se z mano. Soodvisna sva, najmanjša skupnost, nek nihče in neko ime, nikogaršnje.
Nocoj je to ime Ayotzinapa.
V ustih črke. Kot da bi med zobmi škripala žerjavica. Črke tlijo. Razpiham jih, jih potegnem ven iz svojega sveta, povlečem ven iz ust, z njimi zarišem svetlobni krog okrog sebe.
Okrog vsakega, ki danes dviga glas za izginule, za pridržane, za umorjene, za njih, ki so s svojim vzgledom zgradili stavbo upanja za druge, za vse nespeče matere umorjenih, za vse mučene ženske, za vse otroke na ulicah, za vsakogar narišem krog, da ga čuva, da vsakega brani pred temo.
Potem narišem še en krog za vse izgubljene, za morilce, za naročnike zločinov, za korumpirane politike in policaje, za njih, ki tihotapijo droge, zanje, ki preprodajajo ljudi, za morilce, za tiste, ki si domišljajo, da so svoje zločine zakopali dovolj globoko, in tiste, ki se čutijo povsem izgubljene zaradi vsega, kar so storili, za vsakogar od njih narišem krog, da ga zbudi sredi teme.
Tudi za storilce?
Tudi za storilce.
Vsakdo od nas je šibek.
Moraliziranje ni odgovor.
Vsakdo od nas je lahko tudi storilec, žrtev in rabelj.
Vsakdo od nas nenehno izbira.
Številni so izbrali temo.
Zbudite se.
Devetintrideset.
Iznad naših glav prelet drona, ki nas snema, neprizanesljivo oko. Moj angel ne reagira, tam je, na svojem piedestalu, strmi s svojim dolgočasnim lovorom in pusti, da nas policija gleda z višine.
Odpravimo se na pot.
Nekateri gredo zakriti s transparenti. Drugi z masko. Tretji z ruto, poveznjeno prek obraza. Četrti z lobanjo, narisano na obrazu. Peti v svojih uradniških oblekah. Teh je najmanj. Teh je vselej najmanj.
Je res potrebno, da najmlajši, tisti, ki mnogokrat šele odkrivajo kvadraturo družbenega kroga, tvegajo svoja življenja, da bi lahko vsi skupaj živeli bolj znosno, bolj dostojanstveno?
Se človeški pogum res mora končati s prvim delovnim dnem, redno službo, strahom pred spremembo?
Je resnica manj vredna kot življenjsko zavarovanje, stanovanjski kredit, ure klavirja, letne počitnice?
Osemintrideset.
Številni so razočarani. Na demonstracijah pred petimi dnevi je bilo mnogo več ljudi. Pričakujejo, da jih bo 1. decembra, ko bo druga obletnica inavguracije predsednika, spet veliko več.
Nocoj je samo predah. Tako poteka bitka z oblastjo. Vdih. Izdih. Ponoven vdih. Udarec. Umik. Ponoven udarec. Zdaj oboji počivamo, mi na tej strani, oblast vsenaokrog, pravi eden od protestnikov.
Kdo vse je oblast?
Država, trgovci z drogo, policija, vojska, birokracija, politiki vseh strank, paravojaške skupine, trgovci s sužnji, vsi, ki dovolijo ljudem, da so lačni, da delajo dvanajst ur na dan za sedemdeset pesov. Vsi, ki želijo spremeniti izobraževalni sistem, da bi produciral ceneno delovno silo za multinacionalke, za Perversmex, za Killermex, za Hinavomex, za Tlakamex.
Vsi?
Vsi.
Kako spremeniti vse?
Kako spremeniti svet, ki mu je vseeno? Ki mu je vedno bolj vseeno?
Sedemintrideset.
Je kaj upanja?
Malo. A mi, Mehičani, živimo v nenehnem stanju brezupa, že desetletja, in zdaj imamo vsaj to, da skupaj protestiramo. To je bilo pred tremi leti še nezamisljivo, čeprav so obstajali isti problemi. Zdaj imamo vsaj soočenje z oblastjo, upor, ki združuje. Naš upor je obraz iskanja nove skupnosti, reče eden od protestnikov.
Skupaj. Gremo skupaj. Ponavljajmo skupaj: Libertad! Svoboda!
Bo deževalo?
V moji domovini je zdaj polnoč, rečem.
V moji domovini je zdaj napočil nov dan.
Tu bo vsak hip napočila popolna tema. Nekaj se mora spremeniti, reče Norma.
Za zadnjimi demonstranti gredo smetarji.
Z ogromnimi metlami pometajo cesto in čistijo svinjarijo z ulic Ciudáda de Méxica. Nobenih sledi za tistimi, ki so šli mimo.
Ciudád de México ni najbolj čisto mesto na svetu.
Vnetost čiščenja, vnetost pometanja je v nasprotju s kulturo udomačene umazanije ulic. To je sporočilo velikega stroja sistema: vi ste smeti. Pometli vas bomo.
A kako pomesti besede, kako odstraniti prizore, kako ugasniti plamenico v ušesu?
Kako pozabiti, kar nas dela to, kar smo? Kako naj drevo izpuli lastne korenine, spremeni pokončno deblo v plazilko?
Šestintrideset.
Ljudje v lepih oblekah stojijo pred vhodom v nakupovalni center in si ogledujejo mimohod protestnikov.
Ljudje v lepih oblekah stojijo za okni pisarn in si ogledujejo mimohod protestnikov.
Ljudje v lepih oblekah se vozijo mimo v velikih avtomobilih.
Na prejšnjih protestih so si nekateri sneli kravate in z njimi na tleh oblikovali številko 43.
43. Ayotzinapa. Vsi smo Ayotzinapa.
Petintrideset.
Ko gre protestni shod mimo in je cesta pometena, se nemudoma spet sprosti promet.
Kot da se ni nič zgodilo. Avtomobili, avtobusi, trobljenje, prometni policaji. Mesto se vrne v običajno nevrozo. Protest je le mehurček vode v brezzračnem prostoru. Potoček, ki utegne postati reka, presahne.
Vse se dogaja.
Obenem se ni nič zgodilo.
V nakupovalnih centrih božični okraski.
Ogromen jelen iz svetlečih kristalčkov.
Sani, čeprav je dvajset nad ničlo.
Dvajset?
Štiriintrideset.
Kot v črno peno se protestni shod potaplja v mesto. Korakamo v temo.
Kupim zastavico. Na njej piše:
Justicia.
Todos somos Ayotzinapa.
Pravica.
Vsi smo Ayotzinapa.
Glas iz megafona na začelju protesta se je medtem ogrel. Divji revolucionarni vzkliki, parole, spodbujanje protestnikov.
Obrazi ljudi na balkonih starih stavb v središču mesta, za razsvetljenimi okni pisarn.
Temni se. Ob strani stoji mala smrt, možakar, ki si je pobarval obraz v belo lobanjo.
V Mehiki je smrt živa, diha, ima ime, ima potni list, potuje lahko, kamorkoli hoče, v kogarkoli hoče, nosi obraz. Lahko je tvoj obraz. Živa, režeča se smrt.
Spomnim se fanta, ki sem ga videl danes zjutraj, kako je polagal lončene lobanje na ulico, da bi z njihovo prodajo zaslužil par pesov za preživetje.
Izbral sem tisto, ki je bila najbolj pisano poslikana.
Pisana smrt. Vesela smrt. Smrt, ki se človeku reži v lice. Ki je ta človek. Toda človek ni samo smrt. Kaj je tisti ostanek?
Upor.
Zakaj demonstrirati zavoljo 43 fantov?
To vprašanje so postavile nekatere od mehiških radikalnih feministk.
V Mehiki je na najbolj okrutne načine vsake 4 ure umorjena ženska. Več kot 2500 žensk je bilo umorjenih v zadnjem času, pa nihče ne demonstrira. Zakaj? Zakaj se zdaj vznemirjati zavoljo smrti 43 fantov?
Zavoljo mater, ki so izgubile sinove, zavoljo žensk, ki so izgubile fante in može, zašepeta plamenica. Drobno plapolanje.
Triintrideset.
Fant z lobanjo, lobanje fantov, lobanje in mrak, lobanje, mrak.
Fluorescentno rumeni možje in žene snage. Metla moja, ki si v nebesih, koga pometaš?
Gremo mimo spomenika Cuauhtémocu, zadnjemu azteškemu poglavarju.
Lobanje, vsepovsod lobanje.
Imamo upanje. Bolje je, mora biti bolje, že ko to rečem, je bolje, reče nekdo.
Na levi, sredi teme, močno osvetljen spomenik.
Moj angel je pristal, polaga lovorov venec na glavo ustanovitelju države.
Vse jih moramo porezati. To je karcinom. Ni važno, katera stranka, PRI, PRD, PAN, vsi so isti. Vsi nosijo revolucijo v imenu stranke, a ko pridejo na oblast, so vsi isti. Koruptomex. Mafijamex, Kleptomex, Pengpengmex, vsi upravljajo z njimi. Dol z njimi. Dol. Vsi smo Ayotzinapa, slišim vzklike skozi temo.
Dvaintrideset.
Med hojo moj jezik ugasne. Noge hodijo namesto jezika. Moje noge gorijo. Če bi naokrog ležal sneg, bi se pod mojimi nogami topil. Ni upanja. Je upanje. Samo hodimo. V vse večjo temo. Ulične svetilke ostajajo ugasnjene. Trgovine in lokali so spustili kovinske roloje. Strah, da bi razbili, kar je bilo tako težko privarčevano.
Hodimo skozi ulice, kjer je nekoč moril Cortéz, skozi ulice, kjer so divjale zmerom nove revolucije, kjer so inavgurirali in obglavljali predsednike, kjer so povzdigovali in zasramovali, slavili in zastraševali, kjer je revolucija v imenu novih oblastnikov že ničkolikokrat požrla svoje najlepše, najbolj pametne otroke.
Hodim skozi zgodovino in zgodovina je tako temna od krvi, da se ničesar več ne vidi. Imena diktatorjev, letnice prevratov, kupi mrtvih, nasutja časa, vse se v hipu zdi nesmiselno in brez kakršnegakoli cilja.
Naenkrat se oglasijo kitare. Kakih dvajset jih je. Ženske, ki igrajo nanje, se smejijo. Okrog mene vse bolj zaneseni vzkliki, ponavljanje sloganov, vse več smeha, fiesta.
Obstaja preživetveni vzgib, ki zna iz teme narediti luč. Kot da imamo ljudje v sebi moč alkimistov, da iz teme delamo zlato. A tega ne zmoremo sami. Potrebujemo neko nasprotje, neko skupnost, odmev, nekoga, ki se prepozna v grimasah našega lica, ki nam sledi v norčijah, ustvari sistem znotraj sistema, se igra naše, skupne igre.
Obrniti lobanjo v življenje, obrniti mrtev slogan v sporočilo, temo v majhen plamenček.
Kaj je smisel?
Enaintrideset.
El Zócalo je v mraku.
Zmeraj je tak, ko pade noč, reče nekdo poleg mene. Nikoli popolnoma osvetljen. Tam so stara lesena vrata palače, tam je balkon, s katerega ima predsednik vsakoletni nagovor. Vrata so pred petimi dnevi zažgali demonstranti. Oblast je perfidna. Oblast dela vse, da bi destabilizirala proteste, vzklikne ena od protestnic. Policija se je umaknila, dovolila skupini maskiranih radikalcev, da sežge vrata, da bi potem imela argument poseči z vso silo; obkrožila je manjše skupine, se znašala nad miroljubnimi, zaprla nedolžne.
Enajst nedolžnih.
Libertad! Libertad!
Heterogenost študentskih skupin je največji problem protestov. Protesti brez vodje, brez obraza. Ne verjamemo več nobenemu vodji. A tako se gibanje ne more nadaljevati. Rabimo formo, nekaj, kar nas združi in oblikuje. To je tudi največji problem študentskega gibanja. Popolna frakcioniranost, podpihovana s strani politike, tekmovanje med posameznimi skupinami, parcialni interesi. Nezmožnost dialoga. Jaz sem za dialog, pravi Norma, in dvigne roke v protest.
Libertad! Libertad!
Jaz sem za plamenico v ušesu.
In za plamenček v ustih.
Ne pa za stisnjene zobe. V smrtni bolečini stisnjene zobe. Za zobe sredi lobanje. Nikoli zanje.
Trideset.
Podajalci vode, žvečilnih gumijev, tortilj. Vse je priložnost za preživetje, vse je preživetje za te ljudi.
Kje je delavski razred? Kje srednji razred? Kje so intelektualci?
Zdavnaj so umrli. Ni več vodij. Ni več intelektualcev. Ni več levice. Ni več pravice. Ni več države prava. Ni več države. Oblast, ki jo imamo, je državni terorizem brez obraza. Predsednik je predsednik zato, ker ustreza estetiki telenovel. Ker je fotogeničen. Ker je poljuben, neopazno nadomestljiv, vpije eden od protestnikov.
Devetindvajset.
Govori z avtobusa, ki se je peljal na čelu protesta in je zdaj oder za govorce. Veliko govorcev, eni bolj, drugi manj energični.
Skandiranje: Libertad! Libertad! Svoboda! Svoboda!
Skandiranje: Vivos los queremos! Vrnite nam žive!
Večina posluša, lovi besede, zavpite v noč. Zadaj iz zvočnika glasba pronica glasba, otožni revolucionarni napevi, ki obujajo spomin na upor in poboj študentov, nedaleč od tod, leta 1968.
To je izročilo, to je tradicija, to nas spremlja in brez tega danes ne bi protestirali, reče eden od študentov. Začelo se je pred dvema letoma z inavguracijo našega predsednika. Imel je nastop na eni od prestižnih univerz, a so ga študenti zasuli s kritikami. Vlada je potem poskušala prikazati, da ni šlo za študente, ampak za tuje elemente, ki so se infiltrirali na prireditev, da bi razžalili predsednika. Študenti so zatem na spletu objavili svoja imena, 131 jih je bilo. Nobenih zunanjih elementov. Vsi so bili študenti. Odtlej povečano trenje med oblastjo in študentskimi gibanji. Rodilo se je gibanje 132. Postani 132. Bodi tudi ti stodvaintrideseti!
132, 11, 43.
Številke se zdijo poljubne, a za njimi so zastavljena življenja. Nekatera za vedno ugasnjena z nasiljem. Druga vržena v zapore. Tretja onemogočena v svojih življenjskih poteh, izločena z univerz, nezmožna dobiti službo.
Slišati je nekam normalno, nekam pričakovano, nekam domače. Morda ne mera odkritega nasilja, morda ne kult lobanj, a vseeno, dejstvo, da so ljudje onemogočeni, ker se pokončno zoperstavijo stroju družbe, velikemu stroju civilizacije, to se zdi zelo znano, obče, vse to zaudarja po perfidnem duhu našega časa.
Vidim veliki stroj naše civilizacije, ki zmelje vse, kar mu pride nasproti.
Osemindvajset.
Sedim na robu pločnika, z ene strani glasba v ušesu. Z druge motni glasovi z megafona. Vmes vpitje ljudi:
Libertad! Libertad! A los presos por luchar!
Sedemindvajset
Zapustim Zócalo. Z mano dva prijatelja, Norma in Carlos, študentka in pisatelj.
Ulica je vsa v srebru, same trgovine s srebrnino. Ogromno ljudi.
Tu, med temi trgovinami s srebrom, je več lačnih oči kot na demonstracijah, komentiram.
Tukaj je Pancho Villa s pištolo preimenoval ulico iz Calle de plateros v Calle Madero.
Madero je začetnik naše revolucije leta 1910. Pozneje je bil predsednik, a so ga po dveh letih po vnovičnem revolucionarnem preobratu ustrelili, pove Carlos.
Gledam soj luči, ljudi, ki se valijo po ulicah.
Tedaj ga zagledam. Stoji med (pri publiki precej neuspešno) Smrtjo in Hudičem s krili iz temnorjave plastike.
Moj angel. Spet je tukaj. Sedi sredi zraka in čaka na vbogajme. Kako bi ga pobožal po krilih, a obkroža ga preveč ljudi, ki poskušajo ugotoviti, kaj je trik zlatega dečka z belim parom scufanih kril.
Že ga mislim zapustiti, a mi reče, stoj, počakaj malo, to bo važno za tvoje pričevanje.
Postojim. Vidim žensko. V rokah ima črni prt. Kot da bi žalovala. Naslednji trenutek se nasmehne, prekrije mojega angelita čez glavo.
Črni prt. Tako pokrivajo mrtve.
Ženska se splazi pod prt, zvleče izpod njega par kril, jih položi na škatlo z denarjem.
Angela zakrije pred radovednimi pogledi množice.
Angel beračev. Angel bogatih. Angel, ki se nastavlja kameram turistov in mimoidočih. Angel brez kril. Angel brez imena. Mrtvi angel. Angel, ki sedi pokrit kot ptiček v kletki, sredi zraka, obešen na zrak. Angel na ulici revolucionarjev. Na ulici blišča in ulici bede. Moj mehiški angel.
Je upanje? Ni upanja! Upanje imam – že ko to izrečem, odmevajo besede v mojem ušesu, zatrepeta plamenček, preden mojega angela zapustim v temi.
Šestindvajset.
Norma in Carlos zavijeta v cerveserío. Na ekranih popevke iz osemdesetih, Erasure, pesem A little respect.
Mogoče je to znak. Zame en mali erasure, izbris, zanje malo spoštovanja. Ali pa obratno, spoštovanje do pokončnih in upornih, spoštovanje do vseh, ki želijo, da bi živeli drugačna življenja.
Naenkrat se pomanjšam, sem manjši od prelomljenega zobotrebca na mizi, ki jo pravkar čisti fantek z utrujenimi očmi.
Protesta je konec. Vsaj za nocoj. Monolog se nadaljuje.
Jaz sem za dialog, reče Norma.
Carlos je novinar. Govori o tem, kako je v časopisih nemogoče pisati kritično. Vse je samo še oglaševanje. Kdo, če bi kričal, bi me še slišal med vsemi zbori lastnikov medijev, željnimi oglasov?
Govori o tem, kako deset scenaristov piše scenarije za praktično vse mehiške telenovele. Da je produkcija mehiških telenovel, tako kot vse v Mehiki, povsem zaprt krog, nemogoče je priti zraven. Zato se tudi forma ne spreminja.
V mehiški telenoveli ne smeš biti kritičen do države, prepovedano je odpirati socialna vprašanja, kritizirati cerkev, govoriti o problemih istospolnih ali o nasilju, ki pretresa družbo. Zato so zdaj v modi brazilske in kolumbijske telenovele. Ker govorijo tudi o problemih. Pri nas ne. Pri nas nimamo obraza, da bi govorili o problemih. Nobenega obraza, le ponovitve starih vzorcev. Le zaprti sistemi malih elit. Tako v produkciji telenovel kot v produkciji novih političnih vodij.
Petindvajset.
Spet na ulici. Torek je. V centru je na vsakem koraku policija. Dolgočasijo se. Nocojšnji protesti so bili precej nežni, premor med dvema udarcema, vdih med dvema izdihoma.
Postaja hladno.
Štiriindvajset.
V moji domovini je zdaj ura štiri zjutraj. Še malo in se bo svitalo.
Tukaj se noč šele začenja, reče Carlos.
Išče bar. Najde enega, ozek prostor, par miz, nobenih vrat, le odprtina na ulico.
Ekstremno glasna glasba.
Triindvajset.
Na zaslonih ruvanje dveh rokoborcev. Udarci pod pasom. Kri brizga iz razbitih arkad. Vse je dovoljeno. Publika je navdušena.
Dvaindvajset.
Ayotzinapa.
Enaindvajset.
Ayotzinapa.
Dvajset.
Nocoj mineva natanko dva meseca. Študenti s podeželskega učiteljišča so se uprli načrtovanim spremembam v financiranju njihovega tipa institucij. Učiteljišča z dolgo tradicijo revolucionarnih, uporniških študentskih gibanj. Učiteljišča, ki nosijo revolt v svojih genih, ki oblikujejo svoje študente v uporniškem duhu. Večina študentov iz zelo revnih družin, številni s staroselskim ozadjem.
43 študentov, starih od 18 do 22 let.
Devetnajst.
Na poti k mestu, kjer so nameravali izvesti protest, jih ustavi policija. Šest je takoj ubitih. Za drugimi se izgubi sled. Sledijo protesti. Raziskava pokaže, da jih je policija predala paravojaškim enotam, ki so jih vse po vrsti pobile in sežgale, nekatere pri živem telesu, njihove telesne ostanke zmetale v reko.
Kar vzklikajo protestniki: Vivos se los llevaron! Vivos los queremos!
Žive ste odpeljali! Žive nam vrnite!
Osemnajst.
Mislim na triinštirideset mater, ki so jim vzeli njihove sinove. Na triinštirideset očetov. Na vse, ki so jim bili vzeti bratje, možje, partnerji, prijatelji, nikoli vrnjeni.
Triinštirideset lobanj iz pepela. Triinštirideset lobanj iz svinčenega spanca, ki lega na nas in nas dela nemočne, otopele spričo tolikšnega nasilja.
Kako razumeti?
Je upanje? Ni upanja! Že ko to izrečem, imam spet upanje.
Upanje na kaj?
Na plamen v ušesu.
Udarjanje tehno glasbe. Oba rokoborca sta umazana od krvi. V belem ringu krvave sledi na tleh. Publika je navdušena. Eden leži na drugem. Kinč, drug drugega držita, si zadajata male, boleče udarce pod rebra, v trebuh, pod pas. Publika je navdušena. Vse te igre ne bi bilo brez dveh. Kako to razumeti? Storilca in njegovo psihologijo? Revolucionarnega upornika in njegovo logiko?
Sedemnajst.
Na mizo mi postavijo litrski kozarec pulqueja.
Kaj je to, vprašam?
To je starodavna majevska pijača, fermentiran sok rastline, podobne agavi, pravi Carlos.
Norma in Carlos se pozibavata ob udarcih glasbe.
Napisati bi moral scenarij za telenovelo, ki bi govorila o revolucionarnemu gibanju med študenti, rečem Carlosu in odpijem malo pulqueja. Okus je mlečen, gost, vlaknast.
Za kaj takega pri nas ne bi nikoli našel producenta, se nasmeji Carlos.
Meni se pleše, reče Norma. S Carlosom začneta nalahno poplesavati ob glasbi, ki je tako glasna, da je na robu znosnega. Moj plamenček brli. A morda postane ravno zavoljo neznosne glasnosti jasen in prepoznaven, dobi obrobe, jasnino.
Pogledam na ekran. Tretja runda. Oba rokoborca še vedno ležita sredi mlake krvi, objeta v kinču.
Kako nenavaden način izkazovanja ljubezni.
Šestnajst.
Čas je, da tukaj, sredi noči, prikličem vsa štiri božanstva, se poklonim vsem štirim stranem teme, jim darujem malo pulqueja v upanju, da bo jutri še en dan.
Doma, kjer sem doma, se že dani. Tukaj pa je še noč.
Petnajst.
Priklicujem vetrove z vseh koncev in zapisanih krajev. Priklicujem vse duhove umrlih in vse, ki domujete med živimi. Priklicujem vse, ki ste uporni, in vas, ki vas žalost ni strla. Vse, ki nosite upanje za rodove, ki sledijo, in vas, ki ste zaščiteni s svetlobo, ki hočete dobro in niste ravnodušni, če se komu ne godi dobro. Naša skupnost je šibka, naša civilizacija se je odločila za pot, ki vodi v samorazgradnjo, naši glasovi so prežeti s sumničavostjo, z nezaupanjem, z majhnimi, malicioznimi interesi, ki ne bodo nikoli nahranili več kot enih ust. Naj se zato ob koncu dneva, dolgega kot povorka njih, ki se upirajo smrti (to razumejo kot sopotnico, ne pa kot končni cilj), zahvalim in prikličem vas, moje štiri duhove Mehike. V tej špelunki, v tem baru, kjer gre mimo le še tu in tam kak pijanec in kak osamljen policaj, kjer lahko deliš noč v taktu taksijev, ki prazni vozijo mimo, in v zehanju natakarja, ki strmi v svoj televizijski ekran, tukaj, v tej špelunki, v tem templju iz ničesar, za nič, se vam priklanjam. Vam, štirinajst, trinajst, dvanajst, enajst. Vam, štirim duhovom, ki bdite nad mehiško dušo, tudi mojo, se priklanjam. Prežet z obredno pijačo, v nihanju neznosne glasbe mojega tisočletja, zaznavam svojo prisotnost, prisotnost vseh nas, živih in mrtvih, in vam se priklanjam in vas prosim za milost za vse umrle in vse preživele, za pravično kazen za zločince, za možnost, da uvidijo svoje zlo.
Najprej se obrnem proti severu, k steni, popisani z grafiti. Obrnem se proti zidu, za ped pred svojim nosom.
Poklanjam se tebi, sveta Tlazolteotl, azteška boginja umazanije in rodovitnosti, boginja vseh tekočin, se pravi tudi krvi, sperme, vode, ki nosi pepel, noči, boginja kopališč in spovedi. Naj nas tvoj duh očisti v umazaniji. Naj nas tvoja prisotnost v teh ulicah nekoč veličastne azteške prestolnice, ki je bila nasilno zbrisana z obličja zemlje, prepojena s krvjo staroselcev, in tvoja milostljiva roka brani pred nadaljevanjem nasilja.
Obrnem se proti jugu. Tam je nasprotna stena bara, popisana z grafiti. Na njej je nek superjunak, maska, kupi mišic, ki bodo vsak hip eksplodirale. Umazani pepelniki. Prazne steklenice.
Poklonim se tebi, sveta Virgen de Guadalupe, zaščitnica Mehike, ti, ki sprejemaš reveže in jim daješ zatočišča pod svojim ogrinjalom. Ko pomislim nate, mislim na tiste v vrstah cerkve ali katerekoli institucije moči in oblasti, ki se borijo za pravice ubogih, ki nosijo svoja življenja kot na pladnju, ki spreminjajo sistem od znotraj, ki ne podlegajo skušnjavi zla, da bi nemočni in šibki imeli možnost živeti dostojno življenje. Mislim na politike in duhovnike, ki so delali dobro in ki niso bili šibki, na duhovnika Ssenyondo mislim, njegovo telo so pred nekaj meseci izkopali iz množičnega grobišča, in na vse druge, ki jih ni strah. Mehičani verjamejo, da tvoja prisotnost, sveta devica, pokonča kačo v edenskem vrtu. Naj pokonča kačo zla, ki je pogoltnila Mehiko. Naj se Mehika zatakne v njenem pogoltnem grlu!
Obrnem se proti zahodu. Tam je še vedno natakar, ima kakih dvajset let, strmi v televizijo. Rokoborb ni konec. Nad njim visijo znaki Virgenmexa, Blablamexa, Diosmexa, Vladamexa, Sodstvomexa, Mafijamexa. To je svetišče vseh, ki imajo oblast, ki imajo denar, ki sprejemajo odločitve zase in za druge. Ni vam lahko, duhovi moji. Za vsak še tako velik zločin je lahko iznajti razlago, ki navidezno opravičuje. Želim, da bi poslušali plamenico v ušesih. Vsakdo ima plamenico. Vsakdo ima svoj mali plamenček, ki se oglaša, ko ne morete spati, duhovi odločevalcev, duhovi vas, ki morate nositi odgovornost za vse nas. Čas neutrudno mineva.
Deset.
Devet.
Osem.
Sedem.
Čas mineva in ne more, ne sme nam biti vseeno.
Šest.
Pet.
Ayotzinapa!
Vivos se los llevaron. Vivos los queremos!
Žive ste odpeljali! Žive nam vrnite!
Ne morem se sprijazniti s tem, da je smrt vse, kar ostaja, da je grizljanje lobanj iz sladkorja končno sporočilo.
Štiri.
Čas je.
Tri.
Čas, da se obrnem na vzhod. Noč je. Vrata brez vrat, odprtina bara je na stežaj odprta. Zunaj vozijo mimo prazni taksiji. Tako odhaja naša civilizacija. Tako gremo mi, po še enem poskusu upreti se, oblikovati nekaj drugega, drugačnega, nek boljši jutri.
Čas je, da se poklonim še tebi, sveti Julio César Mondragón, eden od triintridesetih in vsi v enem. Šele en sam mesec si obiskoval učiteljišče, ko si šel s svojimi vrstniki na protest. Ogenj bi jokal za tabo, fant s prelepim obrazom, samo dvaindvajsetkrat je tvoje telo reklo september. Zame si ti Ayotzinapa. Zame si ti vprašanje, ki ga ne znam odgovoriti drugače kot s tem, da pišem, tukaj, sredi noči.
Noč ne ve, kako naj zašepeta tvoje ime, kako naj razume, kaj so ti storili, kako naj žaluje za tabo, zato se oblači v temino.
V temo oblečena tvoj dedek in tvoje dekle, ki sta prišla identificirat tvoje truplo, v temo oblečen tvoj trimesečni otrok.
Vidim te, kako ležiš, truplo sredi umazane ceste. Desna roka pokrčena, hlače napol slečene, da odkrijejo tvoj prelepi torzo, posut s podplutbami.
Pri živem so ti odrli kožo z obraza. Ti iztaknili obe očesi.
Ne morem si predstavljati tvoje bolečine, uporni mladenič.
Ne morem si predstavljati, kaj pomeni postati morilčev duh zasledovalec.
Odvrgli so te sredi ulice brez lica, da bi zastrašili vse druge.
Vate, v tvoj mili kakavov obraz, so vrezali svojega.
Julio César, moj svetnik, oblast nima obraza! Oblast je izbrisan obraz.
Strah me je. A zavoljo tebe zaupam v svoj strah. Vidim jasneje njegove obrise, vidim njegovo podobo in vse bolj razumem. Nobena žival ni zmožna tega, česar je zmožen človek. In le rastline se lahko kosajo z angeli.
Dva.
Mehika je moja usoda.
Gledam rokoborca v tesnem objemu, kri, publiko, ki navdušeno navija zdaj za enega, zdaj za drugega.
Pred več kot dvajsetimi leti.
Octavio Paz je prižgal v mojem ušesu plamenček, ki ne neha tleti.
Paz in Fuentes, oba prepričana, da je Mehiko mogoče razumeti prek mita o bogu Quetzalcoatlu, pernati kači, ki ustvari človeka. Quetzalcoatla uniči demon tako, da božanstvu nastavi zrcalo. Demon Quetzalcoatlu pokaže, da ima obraz, čeprav je sam prepričan, da ga nima. Je res to Mehika, sem res to jaz, pokazati nekomu, da ima obraz, čeprav je ta drugi prepričan, da ga nima? Je vsak pisatelj demon? In nisi ti, Julio César, svetnik, ki si želel postati učitelj, pokazal prav tega vsemu svetu, da ima oblast, da ima moč, da ima stroj naše civilizacije obraz tudi tedaj, ko misli, da ga nima? Tvoj obraz, moj mili.
Ti si eden. Ena.
Številu ena ne sledi število nič.
Odštevanje mrtvih se nikoli ne konča.

 
© 2008 Aleš Šteger