natisni

PESEM IZ: KNJIGA TELES, 2010

Na vasi smo se otroci bali moškega, ki ni govoril. Zgrbljen se je tu in tam le nemo zarežal. Večkrat je kdo naskrivaj vrgel za njim kamen, vsi pa smo šli na drugo stran ceste, ko nam je počasi šepal nasproti. Umrl je tiho in samotno, kot je živel, in vse do danes ostaja edini prebivalec moje vasi, čigar imena nisem nikdar izvedel.

Dvoglavi volk v Kunstkameri Petra Velikega, Ritta in Christina Parodi v pariškem Muséum national d'Histoire Naturelle, pari fetusov v formaldehidu berlinskega Muzeja zgodovine medicine pri Charité. Teratologija ni znala odgovoriti, so ta bitja dvoje, ki je zraslo skupaj, eno, ki se ni nikdar do konca razcepilo? Kaj zanje predvideva stvarnikov načrt? Nerojeni, ki že stoletja ne morejo umreti. Ni skrivnostna smrt, ampak rojstvo.

Pred leti sem v dunajskem Pratru šel v blodnjak zrcal. Podoba mene kot debeluha v enem ogledalu se je v drugem raztegnila do stropa, v tretjem sta se meni in zrcalni podobi napihnili glavi, da sva se na glas režala. Prislonil sem se ob eno od zrcal, iskal izhod. Najni telesi sta se zrasli, morda se nista nikoli poprej ločili in so zrcala stala tam le, da prikrijejo dimenzijo časa.

Pot pelje mimo angleške vrstne hiše, v kateri sva nekoč stanovala. V letu in pol nisem videl nikogar vstopiti ali izstopiti skozi sosednja vrata. Le včasih, ob jasnih jutrih ali po dežju, je izza tankega zidu pridrl moški jok, tako obupan, da me je zmrazilo do kosti.

Največja skrivnost so nohti. Zmeraj znova jih pristrižem, a uporno bežijo ven iz mesa. Kot bi se bali telesa. Sugerirajo, da se ga bojim tudi sam, sumničav, koga vse skrivajo mutasti organi. Potem preberem, da so na Danskem leta 1995 pri obdukciji možganov nekega fanta našli ostanke 21 fetusov, njegovih nerojenih bratov in sestra.

Skrivnost je rojstvo.