ROKAVICA
Spoštovani prijatelji po peresu.
Povabili ste me, da spregovorim kot eden od avtoric in avtorjev iz t. i. manjših literatur.
Manjših v smislu tržnega deleža, katerega zavzemajo knjige, pisane v jezikih teh avtorjev, v vaših knjigarnah. Pogosto ta tržni delež tendira k nič.
Manjših v smislu, da pogosto ne vemo veliko o kontekstih in še manj o jeziku, v katerem so te literature pisane.
Ne vemo, kako se prebuja v tem jeziku, kako se slavi in žaluje, kako se sprehaja.
Manjših v smislu, ki je obratno sorazmeren z našo radovednostjo, še posebej, če se kdaj v sorodnem položaju znajdemo sami.
Številni avtorji se izven meja svojega jezika znajdejo v sorodnem položaju.
V položaju manjšine.
Vsi avtorji zmeraj hkrati so manjšina znotraj lastnega jezika.
Tudi če ustvarjajo v enem od jezikov, ki jih bere veliko ljudi.
Jezik literature je jezik manjšine.
In če je jezik literature hkrati pisan v jeziku z malim številom govorcev, je manjšinskost dvojna.
Jezik pri tem razumem kot vmesnik.
Vmes med jaz in prostorom, ki jaz obdaja, je jezik.
Z jezikom se jaz dotika prostora, se ga polašča, premešča reči v prostoru, gradi in ruši.
Z jezikom se prostor dotika jaz, se ga polašča, premešča ideje, ki tvorijo ta jaz, gradi in ruši jaz.
Jezik je haptičen.
Ko se nek jezik sprehodi po prostoru, ko postane govor, ko govor prečka prostor, njegove kolovoze in pločnike, njegov asfalt, granitne kocke, smeti in trave, si jaz obuje rokavice.
In ko govorim, se premikam tako, da hodim po orokavičenih rokah.
In ko hodimo po rokah, imamo nebo kot brezno pod nogami.
To idejo sem si sposodil od Paula Antschela, ki je leta 1946 šel mimo Slovenije.
Slovenija je bila tedaj del Jugoslavije in Paul Antschel je medtem, ko je šel mimo prostora, v katerem nosijo ljudje rokavice jezika, v katerem pišem, zamenjal svoje rokavice.
Paul Antschel je bil nekdo z več pari rokavic.
Rokavice so bile tudi edino, kar mu je na dolgem povojnem maršu iz Bukarešte na Dunaj ostalo.
Rokavice in golo življenje.
Sezul si je rokavice nemškega jezika, jih obrnil in si jih spet obul, z notranjo stranjo navzven.
S tem je Paul Antschel postal Paul Celan.
Tudi Paul Celan si je kdaj kaj sposodil.
Izgleda, da izposojanje spada med temeljne dejavnosti orokavičenih ljudi.
Kdor govori, je zadolžen in hkrati izstavlja zadolžnico.
Uho je organ najemnikov dolga, usta organ izposojevalcev.
In sledovi menjav, pletivo dolžnikov in izposojevalcev, se pletejo nazaj skozi čas.
Zgodovina morda ni nič drugega kot poskus rekonstruirati potek prepleta menjav.
Kot da bi izbrali en sam las v frizerskem salonu v soboto dopoldan, ko vlada največja gneča.
Na tleh ležijo kupi las.
Eden se zalepi za mojo desno rokavico.
Je moj?
Dvignem ga proti luči.
Čigav je?
Iz katere glave je zrasel?
Kje?
V našem primeru, v primeru neskončno zadolženih, ki brez konca izstavljajo zadolžnice, ni mogoče bankrotirati.
Ni mogoče preprečiti naraščanje dolga.
Tudi gluhi slišijo.
Absolutna tišina ne obstaja.
Možno je le umolkniti.
A plešasti ljudje še naprej govorijo.
Postavljajo vprašanja.
Ljudje, obriti na balin, pogosto nimajo več te možnosti.
Možnost prečkanja prostora z jezikom jim je vzeta.
Jezik jim je vzet.
Vzeta jim je zadnja rokavica.
Goloroki stojijo za bodečo žico.
Vsi poznamo prizore golorokih, ki zrejo izza bodeče žice.
Prizore iz raznih vrst taborišč.
Otopeli smo od te vrste podob.
Otopeli smo od srečanj z ljudmi, ki ne govorijo.
Navajeni smo nemih.
Kdor hodi po rokah, kdor uživa privilegij nositi rokavice.
Kdor hoditi z glavo obrnjeno navzdol in z breznom neba pod nogami.
Kdor se oprijemlje tega sveta, vedoč za možnost, da ga vsak hip odnese.
Kdor se dotika s kožo, obrnjeno navzven.
Njemu zraste uho.
Njemu se razvije sluh za ljudi, ki ne govorijo.
Razvije sluh za spomin tal, na katerih stojijo, ko mi gremo mimo.
Razvije gib, z njim dvigne las, ki ga je prepih zalepil na rokavico, ga nese proti luči.
Poskuša slediti glavi, iz katere je las zrasel. FOTO POT 01
Ne vem, kaj tako strašno in čudovito odločilnega sem tedaj občutil ob misli, da bi rokavica za zmerom zapustila tisto dlan.
Pravi André Breton v Nadji.
To je ena od glav, skozi katere je rasel ta las.
Las brez začetka? Brez prve glave?
Las brez glave z idejo o prvem, o izvoljenem, o večvrednem.
In ali v moji glavi sploh obstaja sled tankega, skorajda prozornega lesketanja tega lasa?
Zatisnem oči.
Preplet podob, svetlejše in temne površine, prostori, prostori.
Poskušam se spomniti marca 2007.
Leipzig.
Na nekem branju sem izgubil par rokavic.
Rokavice sem dobil za darilo od ljubljene osebe.
Bile so, kot so vse rokavice, veliko več od rokavic.
Bile so vmesnik.
Ne čudi torej, da je bilo izgubiti te rokavice podobno disleksiji.
Stopil sem iz taksija v sneg in rokavic več ni bilo.
Kot črka, ki naenkrat izgine iz besede.
Kot beseda brez izginule črke, ki naenkrat spremeni smisel stavka.
Kot stavek, ki zavoljo napake v besedi naenkrat zažari, postane viden.
Kot brat dvojček žarečega stavka, kot stari stavek z manjkajočo črko v spremenjeni besedi, ki izgine iz glave.
Dva dni sem iskal moje rokavice.
Izsledil taksi.
Se vrnil v hotel.
Se vrnil v restavracijo.
Se vrnil v knjižnico, v kateri sem imel branje.
Sprašaval natakarja, receptorja, sobarico, šoferja.
Nič.
Nobene besede rokavice.
Nobenega dotika.
Nobenega prečkanja prostora.
Bil sem nepremičen, kot da bi visel med zemljo in nebom.
Okrog mene je zrasla pregrada.
Tretji večer sem sedel v nekem baru s prijatelji.
Ob jutranji uri je pogovor nanesel na idejo odvrženega.
Idejo smeti.
Idejo recikliranja.
Idejo favel, zgrajenih iz odpadkov.
Idejo umetnega ohranjanja možgansko mrtvih pri življenju.
Idejo obrata.
Starega v novo, mrtvega v živo, zavrženega v uporabno.
Eden od sogovornikov da primer rokavic, ki jih je našel pred tremi večeri na balustradi knjižnice.
Črne rokavice z rjavimi šivi.
Premočene in zmečkane so ležale v snegu.
Sedaj se sušijo v njegovi hotelski sobi.
Moje rokavice.
Kot po čudežu.
Obrat.
Dobim jih nazaj.
Kot da so me morale pustiti prečkati nikoli več.
Prečkati nemost.
Kot da so hotele z izgubo odtisniti zadolžnico v mojo pozornost.
Kaj naredi, da nekaj zanemarljivo majhnega dobi neskončno težo?
Neka reč kot las?
Las v soboto dopoldan v frizerskem salonu, ko je največja gneča.
Las, prilepljen za rokavico.
Las, prilepljen za rokavico, ki jo mesec dni po obisku salona izgubim in najdem.
Rokavico, ki me izgubi in spet poišče.
Spusti in spet prime, a tokrat obrnjenega.
Več krat prepognjenega.
Dotikava se s pregibi.
Rokavica me najde v galeriji.
Tavam po dvoranah in naletim na ime. FOTO POT 02
Skozenj raste las.
Las, ki ga tule dvigam proti svetlobi.
Las, ki raste skozi glavi Bretona in Celana.
Izsledil sem ga do sem, komajda nekaj zadnjih milimetrov njegove rasti.
Njegove ekonomije zadolževanja in dajanja neskončnega posojila.
Hodim po neki razstavi za tem odvrženim lasom.
Max Klinger, avtor te razstave, je pustil podobo, ki za odvrženo rokavico kotalka.
Rokavica, tako je ime cikla grafik, zre vame.
Za hip poskusi pobegniti skozi okno. FOTO POT 03
Še vedno zre vame.
Stojim sredi galerije.
V rokah stiskam izgubljene zmečkane rokavice, ki so me večer pred tem spet našle.
Kot da bi našel manjkajočo črko.
Kot da bi našel možnost, ki jo odpre nek manjkajoči del.
Možnost izmenjati besedo.
Možnost posoditi besedo.
Možnost besedo posoditi dalje.
Možnost je prostor.
Ne da bi iskali besede, izmenjujemo.
Podobe Klingerjevih grafik, Breton, Celan, rokavica, nek jaz in nek ti, ki to bereš.
Pri najtanjših šivih uporabljajo kirurgi svetle lase namesto niti.
Zato je zaželjeno, da je kdo v operacijski dvorani svetlo- in dolgolas.
Las nas šiva skupaj, ustvarja šope posrednikov.
Treba je hoditi za lasom, v rokavicah, z nebom pod nogami.
To govorijo Klingerjeve grafike.
Zmeraj znova se sprehodim skozi prostor tega govora.
Čez nekaj časa visijo te podobe v meni.
Med jaz in prostorom včasih ni razlike.
Tišina ima tedaj svoj scela zgovorni pomen.
Morda se zavoljo teh grafik odpravim kasneje na neko pot.
Ko odidem, ko prečkam mejo, ko govorim z osamljenim carinikom o meji, ki bo čez nekaj mesecev izginila, o izginjajočem kraju carinikovega poklica, še ne vem, da grem na pot skozi še eno galerijo.
Je vse tanjši šiv.
Šiva drug na drugo Slovenijo in Madžarsko.
Slabo viden šiv je in ne tehta več od teže lasa, zalepljenega na rokavico.
A kljub tankosti drži skupaj prostore, ki so navidez zelo oddaljeni.
Navidez: a jezik ne gleda, jezik je haptičen.
Šiv stika, kar je bilo razločeno.
Stakniti, kar je razločeno.
Kar lebdi razkosano v naši ideji o celoti.
Celiti to idejo.
Hoditi.
Z nahrbtnikom, dvema paroma nogavic in glavnikom. FOTO POT 04
Stopati skozi besede.
Petintrideset dni stopanja skozi besede.
Najprej besede igen, köszönöm, jó napot.
Skozi imena mest Szentgotthárd, Orfalu, Letenye.
A ta imena so imena mest, ki so druga imena.
Imena v imenih.
Imena za imeni.
Ko hodim skozi imena Szentgotthárd, Orfalu, Letenye, hodim hkrati skozi imena Monošter, Andovci, Letenje.
In čeprav je okrog mene ravan, čeprav raste žito od dlani proti oblakom in se polj ne da prešteti na prste, hodim ves čas skozi ožino.
Imena niso izključna, so možnosti, med katerimi se prerivam.
Korak je neizvesten.
Omahuje.
Tipam.
Razumem samo tisto, kar ni beseda.
Moje telo prečka.
Moje uho nabira dolg.
Dolg tabel z mandžarskim, slovenskim in nemškim imenom na pričetku vasi.
Dolg tabel s samo madžarskim imenom na koncu vasi.
Kar se prične z vsaj tremi imeni, se končuje z enim.
Ko pogledam nazaj, se moja sled izgublja.
Moja sled se izgubi.
Kdaj, kje me bo spet dohitela?
Sled je bolj subjekt kot jaz.
Na poljih se s šumenjem božajo listi koruze, dlani v vetru.
Poležavanje pod vrbami.
Otroci, ki se igrajo ob potoku z njihovimi visečimi vejami.
Spletajo kite, na katerih se zagugajo na drugo stran.
Velika vročina.
Še vedno ne razumem več kot za pest besed, a iz dneva v dan stopam bolj čvrsto.
Iz dneva v dan mi je po nesimetričnosti žuljev na obeh stopalih bolj jasno.
Vsaka od mojih nog hodi po različni poti.
Pravi čudež, da ju trup uspeva držati skupaj.
Po petih dnevih hoje.
Po petih večerih pranja majice, spodnjic, nogavic z milom v umivalniku.
Po petih dneh sledenja svetlikanju lasa v vaseh, polnih laježa, stopim v novi prostor galerije na prostem.
Odkar sem krenil na pot, sem že v galeriji.
Vasi, mesta, gozdovi, oblaki, ljudje so razstavljeni tej galeriji, a tega ne vem.
V tej galeriji so razbiti avti sredi polja. Recikliranje? FOTO POT 05
Kar je nekoč prečkalo razdalje, kar je transportiralo potnike in prtljago, leži zapuščeno sredi polja.
Čakajoč na fante, ki bodo razbito del za delom razstavili, dele spet vgradili.
Včasih je tako z idejami.
Razbijejo se.
Nehajo delovati.
Potihem jih razstavimo.
Dele vgradimo v nove, vozne ideje.
Spet potujemo.
Vsaj za nekaj časa.
Včasih je tako s spominom.
Včasih je tako z žuljavimi stopali.
Reciklaža?
Kako reciklirati žalost dečka, poslanega pri petnajstih letih v enega od strelnih jarkov prve svetovne vojne?
Dečka, poslanega na fronto, padlega dečka.
Njegova kamnita podoba stoji ob cesti. FOTO POT 06
V teh krajih običajno spomeniki častijo junaštvo.
Korakanje, mišična telesa, topove in večno slavo.
Ta spomenik nima nič od tega.
Za kakšno vas gre, ki si privošči tako nejunaški opomin?
Imenuje se Nemesszer.
Ali je možno reciklirati zgodovino?
Ko nek kraj prečka jezik obrnjene zgodovine, zgodovine, obrnjene kot rokavica z notranjo stranjo navzven, ko je govor govor padlih fantov, mučenih in zaznamovanih.
Ko zgodovina ni zgodovina junaštev.
Kakšen in za koga je ta kraj?
Hladno jutro je, ponoči je deževalo, redki avti na cesti, megle po kotlinah.
To je prva soba galerije, par razpadajočih hiš, gostilna z velikim napisom BIKERS WELCOME, možakar, ki potuhnjen v pelerino lovi ribe v jezercu.
Moker asfalt.
Na njem leži.
Sestra mojega izgubljenega in ponovno najdenega para.
Rokavica. FOTO POT 07
Pravzaprav leži na robu cestišča.
Ideja rokavice je robna, zmeraj označuje nek rob.
Rob tega, česar se dotaknemo, kar dosežemo s svojo mislijo.
Rob majhnega, kar še zmore doseči naša pozornost.
Rob komaj slišnega.
Rob asfalta in trave, v deževnem jutru, na poti v Letenje, mesto na hrvaško-madžarski meji. FOTO POT 08
Mesto, kjer sta zašita en na drugega hrvaški in madžarski jezik.
Mesto, kjer gredo besede dveh jezikov ene v druge kot šivalne igle v tkanino.
Kot kirurške igle v kožo.
Mesto šiva.
Kjer postopanje pelje skozi besede da, hvala, bok.
Ob robu vsepovsod drugačni spomeniki.
Zasebni spomeniki.
Ni jih na Madžarskem.
Spomeniki padlim v neki drugi vojni.
V vojni nenehnega prečkanja.
Spomenik motoristu, ki se je ponesrečil.
Spomenik označuje mesto, ki ga ni uspel prečkati.
Krog iz kamnov.
Ploščica z imenom in letnicama 1985-2005.
Nasmejan obraz v polkrogu, še napol otrok.
Modre plastične vrtnice.
Ugasla sveča.
Ogromno ugaslih sveč ob cestišču na Hrvaškem.
Reciklacija zgodovine.
Ogromno ugaslih sveč, ko postopam skozi imena mest Čakovec, Varaždin, Krapina.
BIKERS WELCOME.
Ko hodim skozi imena Čakovec in Varaždin, hodim hkrati skozi imena Csaktornya in Varasd.
Bližnja imena.
Daljna imena.
Sanjal sem jih kot otrok.
Za hribom v bližnji daljavi.
Tam rastejo ljudjem lasje iz glav v mojem jeziku.
Tu v jeziku sosedov.
Vsi smo preraščeni.
Naš jaz nas prerašča kot trnje.
Vsakih nekaj časa se trnje posuši in ostane okrog nas kletka mrtvih besed in idej.
Na prostor tedaj gledamo kot gleda nagrobnik na Varaždinskem pokopališču na pokopališče. FOTO POT 09
Gledam ga. Gleda me.
Izmenjujeva kletki.
Obrnjen je proč od najstarejšega dela pokopališča.
Najstarejši del pokopališča se imenuje Pekel.
Lep in miren je kot da je del raja.
In ko ga prečkam po škripavem produ, izgine bolečina iz nog.
Prečkam. Me prečka. Grem z vse večjo prtljago podob.
Hodim skozi kraje, kjer so včasih vsakdan, bogovi in pravljice sešiti zelo nenavadno en na drugega. FOTO POT 10
In pravljice so stare in pravljice so nove.
In šivi stari in koruza nova.
Veliko koruze na poti. FOTO POT 11
In veliko preraščenih poti.
Vasi so različne.
V Novi vasi je pred večino hiš tabla, da prodajajo svinje.
Veliki napisi.
Pred preostalimi hišami table, da prodajajo vino in krompir.
Pred vsako hišo v Novi vasi klop.
A nikogar, ki bi na klopeh posedal.
Le svinje, vino in krompir.
In prazne klopi.
Enajst dni sem na poti.
Zbudim se z zoro.
Med jutranjimi meglicami hodim ob železniški progi, ki je prenehala obratovati 1991.
Hodim mimo končne postaje Kumrovec.
Rojstni kraj Josipa Broza, imenovanega Tito.
Proga vijuga kot šiv, malo na eni strani, malo na drugi.
Malo v mojem jeziku, malo v jeziku mojih sosedov.
Malo po teritoriju, imenovanem Evropska unija, malo po teritoriju, ki bo nekoč imenovan Evropska unija.
Grmičevje, ki progo prerašča, se ne zmeni za Evropsko unijo.
Ne zmeni se za poimenovanja teritorijev.
Ne zmeni se za imena Slovenija, Hrvaška.
Zmeni se za to, da s hrvaško besedo žbunje, s slovensko besedo grmičevje, prešije opuščeno železniško progo.
Že šestnajst let ga rokavica ob progi ni posekala. FOTO POT 12
Kaže na jugozahod.
Naprej ob meji.
Ob šivih.
Peljejo me skozi dneve.
Po petnajstih dneh pridem v ime neke vasi.
Lukovdol.
V vasi so Slovenci posadili lipe okrog cerkve.
V cerkvi so maše v hrvaškem jeziku.
Poleg cerkve je gostilna.
V njej Slovenci in Hrvatje.
Govorijo jezik, ki ni ne slovenščina, ne hrvaščina, ki je oboje in nobeno.
Luk v hrvaščini pomeni čebula.
Čebula je slovenskem narečju v krajih, od koder prihajam, luk.
Luk ima plasti brez jedra.
Čebula je rokavica v rokavici v rokavici.
Koliko dotikov, brez končnega dotika.
Dotikov brez ideje konca, brez ideje začetka.
Orokavičeno posredništvo.
V Lukovdolu je živel pesnik Ivan Goran Kovačić.
Pesnil je v narečju, v jeziku luka in čebule.
Napeljeval besede kot lase skozi uho igle in šival ločene strani spet skupaj.
V njegovi hiši so seznami besed. FOTO POT 13
Besede spadajo pogosto v oba in obenem v noben jezik.
Spadajo v hrvaščino, a mnogokrat niso hrvaške.
Spadajo v slovenščino, a mnogokrat niso slovenske.
Vsak človek je svoje narečje, govorijo te besede.
Vsak človek je nedoločljiva manjšina.
Zasuti smo z zahtevo določljivosti.
Obstajajo ljudje, ki se poskušajo odkopati iz te zahteve. FOTO POT 14
Njihove geste včasih puščajo za sabo znamenja, zapisana v manjšinskem jeziku.
Znemenja pravijo: vsi smo nedorasle Ariadne.
Besede, ki jih pišemo, so niti.
Niti so spletene iz las.
In lasje vodijo skozi labirint zahtev in omejitev.
Kjer je navidez vse možno.
Na-videz: jezik je haptičen.
Devetnajst dni sem na poti.
Dotiki s prostorom so vedno bolj nenavadni.
Ljudje vse bolj pripovedujejo.
O času, ko so bili kuharji v JNA.
O času, ko pride domov soprog s prekooceanske ladje.
O času, ko se je na loteriji še dobivalo velike dobitke.
O času, preraslim s trnjem.
Vsak prerasli čas je boljši čas.
Boljši kot današnji čas, čas prečkanja.
Moj jezik je vedno bolj gibčen, bolj izmuzljiv.
In vedno bolj ranljiv.
Čeprav bi moral že zdavnaj na izust vedeti.
Čeprav, a še vedno obnemi spričo lahkotnosti, s katero poteka ločevanje. FOTO POT 15
V Istri hodim po krajih, kjer so ljudje v dvajsetem stoletju zamenjali sedem potnih listov, ne da bi kdaj zapustili svoj rodni kraj.
Pogledam po pobočju.
Štedilnik, kot zarjavelo življenje, odkotaljeno po grapi navzdol.
Reciklaža?
Iz stranske ceste zapelje tovornjak.
Od zadaj deček.
Ko me zagleda, iztegne jezik.
Malo dalje kamniti vodnjak.
Na vrhu zrjavela zastavica z letnico 1903.
Kovinska pipa kot iztegnjen jezik.
Presahla.
Zapiha veter, osuje prvo svetlorumeno listje po asfaltu.
Poletje, ki se je šele pričelo, pridobi vonj morske soli in svoj konec.
Rokavica, ki mi kaže pot, je povsem otrdela. FOTO POT 16
Čaka me na mejnem prelazu Bloke med Slovenijo in Italijo.
Nit je tudi tukaj že mehkejša, a vbodi vsepovsod vidni.
Za mejo mehkejša estetika bizarnosti predmestja. FOTO POT 17
Reciklirati opuščeno.
Stopam skozi besede si, grazie, chiao.
Skozi imena Trieste, Trst, Triest.
Skozi imena, ki imajo pet imen, italijanskega, slovenskega, hrvaškega, istrskega in nemškega.
Končno vsepovsod platane.
Njihova pregibna radodarna senca.
Četudi je zelo ozko tukaj. FOTO POT 18
Ob nogometnem stadionu so goli betonski zidovi.
Vodijo v Rižarno.
Monumento con inportancia nationale.
Edino koncentracijsko taborišče na italijanskih tleh v drugi svetovni vojni.
Beseda je tako trda, da je ni moč prepogniti.
Nobenih rokavic, le pogledi tistih, ki niso nikoli prišli dalje.
Katerim je bila tukaj vzeta zadnja rokavica.
Katerim je bila vzeta možnost prečkanja.
Poveljnik Rižarne je bil tržaški Slovenec, Odilo Globocnik.
Caro Globus, kot ga je v pismih naslavljal Führer.
Kdo hodi po rokah, hodi počasi.
Ve, da nikoli ne bo prehodil vsega sveta.
Ves svet ne obstaja.
Obstajajo samo drobni svetovi, enklave, osvobojena ozemlja, zatočišča, azili.
Globus je možen v totalnem mišljenju polaščevalcev.
In v mišljenju, ki razgalja ničnost totalnega mišljenja polaščevalcev, recimo v Chaplinovem Velikem diktatorju.
Se vzpeti nad zaliv, pogledati preko morja. FOTO POT 19
Par streh hiš, galebi in plivkanje soli.
Ves svet.
Par kilometrov dalje, položeno v šum bližnje avtoceste, kraško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni. FOTO POT 20
Grem skozi imena Anton Umek, Ernest Angeli, Wladislaw Floczak, Osman Huskić.
Stopam, kot bi marširal nazaj naprej.
V gimnaziji sem bil zadnja generacija, ki je poslušala predmet z imenom STM.
Samoupravljanje s temelji marksizma.
Profesor je zmeraj ponavljal:
Naredili bomo tudi dva koraka nazaj, da bi lahko stopili enega naprej.
Danes so drugi časi.
A zdi se, da je zmešani profesor imel prav.
Stopam dalje, a tukaj, dotikajoč se tega šiva, se gibljem nazaj.
Kot da nam še ni zrasel noben las.
Kot da nismo zadolženi.
Kot da ne bi vedeli, kaj pomeni znak victory, v katerega so zmečkani prsti rokavice ob cesti pred Devinom. FOTO POT 21
Kot da ne bi vedeli, da oznanja zmago logike izgube.
Logike ločevanja, logike preprečevanja prečkanja.
Čigava zmaga je?
Jarki so polni zmečkanih pločevink piva.
Jarki so polni zmečkanih cigaretnih škatel.
Poskušam prebrati napis.
Zmečkane črke, a drugi del opozorilnega napisa je običajno berljiv.
UBIJA. TÖDLICH. UCCIDE.
Petindvajset dni sem na poti.
Julijske alpe so zrasle nasredi galerije pred mano.
Galerijski prostor je ogromen.
Vsepovsod instalacije izvirov, ki tečejo iz skalnatih sten.
Vasi so urejene, a prazne.
Veliki vrtovi, v njih nikogar.
Vasi opoldan so kot izumrle.
Vasi zjutraj in zvečer kot izumrle.
Pričenjam se vzpenjati med gozdove. FOTO POT 22
Ožine, ožine.
Prične se temniti, ko prispem preko gore v dolino.
Val di Resia.
Rezija.
Dva tisoč ljudi, stisnjenih v ozko dolino med visoke gore.
Ožina včasih varuje.
Nedostopnost včasih varuje.
Ljudje govorijo štiri jezike.
A ne ločeno.
Govorijo jih hkrati.
Slovensko, italijansko, furlansko in nemško.
Razumejo se med sabo.
Drugi poslušamo in le ugibamo. FOTO POT 23
Ideja Babilona ni ideja gradnje stolpa, ideja komunikacije.
Ideja Babilona nasprotuje vsakršni gradnji. Je ideja izolacije.
Angelovo sporočilo je nerazumljivo, čeprav posamezne besede delujejo domače.
Besede spominjajo na druge besede.
Na katere, ni moč ugotoviti.
Disleksija.
Preveč črk je izmenjanih.
Sporočilo je nerazumljivo.
Je zgolj sled, dvoumen napotek k premikanju. FOTO POT 24
In rokavica?
Ni le napotek, ni le smerokaz.
Rokavica čaka kot del jaz, da nekaj izreče.
Čaka, da bi lahko bilo nekaj izrečeno.
Vmes med jaz in prostorom je jezik.
Nemogoče ga je sleči.
Včasih ga le zvijemo.
Jezik se zguba, zgrbanči. FOTO POT 25
Na meji med Italijo in Avstrijo.
Osemindvajset dni sem na poti.
Stopam skozi besede ja, danke, grüß Gott.
Tu so veliki jezovi.
V Villachu slavijo. FOTO POT 26
V Beljaku slavijo.
Tisoči oblečenih v noše.
Muzika in pivo.
Kot da hodim skozi satovje.
Dva pijana muzikanta.
Eden me prime okrog vratu.
Igral sem že na vseh kontinentih, reče.
Ob harmoniki zapoje o lepotah doma in alpskih vršacev.
Včeraj sem igral pred veliko publiko, deset tisoč ljudi, reče.
Deset tisoč ljudi je jokalo, reče.
Še sedaj mi gre na jok, ko mislim na teh deset tisoč ljudi, reče.
Povsod visijo srčki.
Povsod plakati s Haiderjem.
Njegov slogan: Drugi le govorijo, on nekaj naredi.
Po vaseh kamni, ki govorijo o koncu prve svetovne vojne. FOTO POT 27
O spopadih med enotami Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, in avstrijsko vojsko.
O herojski obrambi.
O glasovanju, ko ta del Koroške pripade Avstriji.
O trenutku, ki je zadnjih devetdeset let glavni politični motor v teh krajih.
O debelem, zmeraj znova pošitem šivu.
Graditi na resentimentu, to je lahko.
Ločevati, to je lahko. FOTO POT 28
Tu so veliki jezovi, dovolj veliki za veliko solz.
A zelo majhna stvar lahko vzbudi silno razburjenje. FOTO POT 29
Majhna stvar.
Kakšno ime.
Semislavče. Sant Lamprecht.
Napisati ime prostora v jeziku manjšine vzbudi silno razburjenje.
Devetdeset let, kar ta imena niso javno napisana.
Na Koroškem so veliki jezovi.
Vsakih toliko grem skozi občutek izjemne lepote.
Vsakih toliko grem skozi občutek, da bi pobegnil.
Zdi se, da s to željo nisem edini. FOTO POT 30
Dvaintrideset dni sem na poti.
Meja se mi vse bolj pentlja med korake.
Državna, jezikovna, kulturna meja.
Meja koraka, meja naslednje ure, meja mojega pogleda.
Mejamejameja.
Hodim mimo prevrnjenih mejnih kamnov. FOTO POT 31
Tukaj jih je postavila mednarodna komisija leta 1920.
Slovenski so sveže prebeljeni. Zamenjati je bilo treba napis Socialistična Republika Jugoslavija z napisom Republika Slovenija.
Borovnice in jurčki in praprot in smreke na obeh straneh ne priznavajo te meje.
Stopam skozi napise, ki določajo centimeter ceste, ki pripada eni, centimeter, ki pripada sosednji državi. FOTO POT 32
Take ceste so mi všeč. Vožnja po svojem ni možna ne da bi obenem vozil po sosedovem.
Biti prisiljen v komunikacijo.
V gradnjo babilonskih stolpov.
Dotikati se, biti jezik, stisnjen v ožino med jaz in prostor.
Rokavica. FOTO POT 33
Potem cesta zavije skozi gozd.
Pride mi naproti. FOTO POT 34
Hodi v nasprotni smeri kot jaz.
Proti smeri urinega kazalca.
Proti smeri zgodovine.
Šepa.
Dva koraka nazaj, da bi naredil enega naprej.
Ni nevaren.
Potepuški pes brez prednje desne tačke.
Kam gre?
Kako to, da se sploh premika?
Ko se srečava, me niti ne pogleda.
Molčečnež je.
Eden tistih, ki zmorejo zadolževati z molkom.
Štiriintrideset dni sem na poti.
Ko je človek na poti peš, lahko sčasoma po laježu psov presodi, ali se ljudje v neki vasi razumejo.
V tem gozdu nobenega laježa.
Nobenih besed.
Ko šepa mimo je, kot da vidim privid.
Črnega angela zgodovine brez ene od štirih rokavic.
Petintrideset dni sem na poti.
Dela se dež.
Na vrhu hriba je kamen. FOTO POT 35
Označuje tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko.
Vsenaokrog kupi smeti izletnikov.
Vsepovsod spominske plošče.
Reciklaža?
Tu se zaključuje moj krog.
Spet se vračam v moj labirint.
Zazebe me v prste.
Čeprav je avgust, čeprav je preko trideset stopinj, me zazebe v prste.
Je nebo, ki hodi pod mano, tako mrzlo?
Iz gozda odmeva lajež.
In kdo bo odvrgel nasednjo rokavico?